Tokrat se bomo osredotočili na dva popolnoma različna benda, ki ju združuje želja po ustvarjanju mrtvaškega vzdušja v glasbi. 

Trollcave: Adoration of the Abyssal Trespasser (Me Saco Un Ojo, BlackSeed, 2024)

Trollcave je mlad bend iz vedno bolj plodne španske deathmetalske scene. Bend je začel glasbo ustvarjati leta 2021, večina članov pa je že prej sodelovala v različnih stoner doom bendih z lokalne scene. Trollcave si člane delijo tudi s Sanctuarium, ki smo jih septembra letos obravnavali v osrednjem recenzentskem terminu in ki so nas navdušili s preprostostjo ter predvsem izvrstno atmosfero.

Isti značilnosti sta nas navdušili pri EP-ju Adoration of the Abyssal Trespasser, ki ga predstavljamo tokrat. Trollcave za razliko od Sanctuarium igrajo počasen doom z občasnimi deathmetalskimi pasažami. V zadnjih letih smo večkrat izpostavili, da je žanr death doom preplavljen z neizvirnimi glasbeniki. Malo je torej takih bendov, ki izstopajo; mednje pa sodijo Trollcave. 

Glasba Trollcave je izstopajoča, ker se v godbi glasbeniki osredotočajo na doom metal, hitri deli so pri tem dragulj na kroni kompozicij, opazna vrlina pa je tudi sposobnost vzbujanja morbidnega vzdušja. Formula za njihovo učinkovitost ima več temeljev. S kitarami izpeljejo odlične in učinkovite rife, s katerimi se izkažejo predvsem v zelo počasnih zažaganih linijah, nadgrajenih z depresivnimi melodijami. Takšni trenutki so na meji s pogrebnim doomom, a ne vsebujejo dramatičnosti, ki jo v funeral doomu pričakujemo. Drugi kitarski trik pa predstavljajo počasne otožne in nedistorzirane linije, ki so manipulirane z odmevi. 

Prvina, ki na nek način objame kvalitete kitar, so bobni. In bobni godejo zelo zelo počasi. Na morbidno vzdušje dodatno vplivajo še občasni vnosi sintetizatorja, ki glasbi vlijejo noto mistike. Spregledati ne moremo niti vokalne interpretacije. Slišimo različne načine kruljenja, vsi vokali pa so obravnavani podobno kot nedistorzirane kitarske linije. Trollcave zvenijo kot jamski škrati.

EP Adoration of the Abyssal Trespasser ima le dve skladbi, a sta ti daljši od petnajstih minut. V dobre pol ure zasedba pokaže, da je death doom lahko zanimiv in izviren žanr. Ne slišimo glasbe, ki je nismo slišali še nikoli, a je bendov minimalističen pristop zelo domiseln in nas je presenetljivo – navdušil. 

Sortilegia: Sorcerous Communion (Gramschap, 2024)

Tolpo bumov bomo zaključili s še enim presenečenjem, izidom, ki nas je ujel nepripravljene, ker smo na nek način pozabili na ta kanadski dvojec. Sortilegia sta leta 2017 izdala izjemno ploščo Sulphurous Temple, od takrat pa je bil bend v mirovanju z nekaj butičnimi nastopi. Po naključju smo preverili, ali je bend še dejaven, in ugotovili, da sta glasbenika nedavno izdala EP Sorcerous Communion. 

Gre za zelo omejeno naklado stopetdesetih kaset pri obskurni založbi Gramschap iz Belgije. Kasete so bile seveda takoj razprodane. Material na EP-ju je vrhunski in odlično nadaljuje njuno godbo tam, kjer sta jo z zadnjo ploščo leta 2017 zaključila. Morebiti se obeta izid EP-ja še na plošči, in, če špekuliramo, jo lahko najbrž pričakujemo pri Ván Records.

Glasba Sortilegie je mračen, monoton black metal, ki ustvari fantastično ritualno vzdušje. Le malo je bendov, ki uspejo pričarati takšno transcendentalno energijo, kot uspe vokalistki in kitaristki po imenu Koldovstvo in bobnarju H.-u. Njun pristop je ortodoksen, slišimo namreč minimalistično filozofijo, značilno za klasiko black metala – ploščo Transilvanian Hunger. Sortilegia sicer posegata po bolj zapacanem zvoku, prepletenem z odmevi, s tem pa vznikne megleno zvočna podoba. Prav to poveže njuno delo v mistično in melanholično celoto. 

Kanadska blackmetalska scena je znana po projektih, ki izkazujejo dober občutek za melodije, ki ga izkažeta tudi Sortilegia. Podobno kot zvok kitare je tudi zvok celote poln in prekrit s prijetno količino odmeva. Bobnanje je dinamično, a so ritmični prehodi zelo elegantni, gradijo na ponavljanju, nas prevzamejo in začarajo. Glasba je podobna tisti s plošče Sulphurous Temple, je pa letošnji EP sestavljen le iz dveh skladb in kratkega vmesnega inštrumentalnega dela z elementi dungeonsyntha.

Po sedmih letih čakanja bi bili bolj zadovoljni s studijskim albumom in predvsem z daljšo minutažo, a smo kljub kratkosti nove glasbe zadovoljni, da slišimo bend v odlični formi, predvsem pa, da je bend ponovno dejaven. Skladbe z EP-ja so bile sicer posnete leta 2021, pa vendarle po tihem upamo, da nas bend v kratkem preseneti s kakšno daljšo umetnino.