Tschimy: Human OS (Ente Tapes, 2020)

Nocoj v Tolpi bumov poslušamo novi izdaji znanih imen ljubljanskega podzemnega dogajanja, le da sta si plošči ob različnosti v sami žanrski usmeritvi različni tudi v svežini oziroma zrelosti izraza, in prav ta nezrelost oziroma zrelost dajeta na eni strani Tschimyjevemu izdelku Human OS neizmeren šarm, na drugi pa .čunfo potegneta iz bazena neizkušenih. 

A vendarle ne impliciramo, da je Tschimy brez izkušenj. Nabiral jih je na terenu kot član kolektiva Spejs, za mikrofonom in kantavtorsko persono, pa tudi v producentski vlogi in kot del širše rx:tx familije, v katero seveda spada tudi .čunfa. Prav tako je nabiral življenjska izkustva, vse to pa omogoča pisanje tako pristnih besedil, tako pristnih podlag in tako pristnih komadov. Če prvih pet kosov glasbe, ki jih je navrgel Tschimy, vzamemo naenkrat, se podamo na popotovanje, pospremljeno z relativno enostavno, a učinkovito produkcijo, ki meandrira med momentom že omenjene slovenske bitovske sfere in modernejšimi elementi novosoulovskega, rožnatega sadboi izrazja ter prav tako učinkovito neposredno iskrenostjo. Trenutki nenavadno neosladne ranljivosti, Tschimyjeve topline, nežnega vokala, njegove sladko-kisle realnosti in prizemljenosti v poslušalcu ustvarjajo neagresiven občutek poistovetenja. Tschimy v iskanju ustvarjalskega ventila svoje frende, morda celo uteho najde prav v osebah na drugi strani zvočnika. In zdaj, ko je led prebit, ko sta odziv in rezultat presegla prikrita pričakovanja, je čas za samozavest. Astronavt Tschimy je zmapiral neznan teritorij, čas je za osvajalski pohod v polje relevance, ne le zanj, tudi za založbo Ente Tapes.

.čunfa: Missing The Point (rx:tx, 2020)

.čunfa je ta pohod opravil že kot najstnik, z Obale je dvignil obrvi tako rekoč vsakega bitovskega zanesenjaka na sončni strani Alp, s svojo virtuozno grobostjo je premikal meje, odločno pripomogel k ustvaritvi nove šole slovenskega bitništva in tlakoval pot novim mladim silam ter nekako povrnil zaupanje v to, da tam zunaj so … the ones who dig. A vendarle so od njegovega zadnjega bitovskega EP-ja venture minila že tri leta, medtem je opravil izlet v drugačne vode, tudi hrupnejše in plesno elektronske, z EP-jem Missing The Point pa je zopet napočil čas za bite. 

.čunfa dosega tisto pravo producentsko, glasbeniško, če želite, zrelost. Kompozicije, ki jih gradi in krasi potrpežljivost, se od .čunfovega predhodnega izrazja ne razlikujejo prav dosti, zdaj je v bitih nekakšna kombinacija starega .čunfe in novih pridihov. Veliko več je ambientalnosti, intime, tudi inštrumente je moč slišati, vzame si več časa za prehode, za neobremenjenost pri pisanju skladb, zdi se, kot bi mu bilo tukaj končno povsem udobno, v kompoziciji pa ni neučakan, hipen. Glasba res lepo diha in ni nasičena, ima različna vzdušja in kljub drugačni deklarativnosti poanto. EP Missing The Point postreže s paketom inovativnih bitov, ki v primerjavi s predhodnimi .čunfovimi segajo nekoliko bližje sredini, a zdi se, kot bi njegov izraz potreboval prav odmik od pretiranega zaganjanja v eksotiko. Te je še vedno dovolj, ravno prav, še vedno je čutiti stari, vihravi zanos, ki pa je poleg nadzora okrašen še s precej širšimi pogledi. Gre za zares prijeten, skladen nastop, v katerem .čunfa ni več wonderkid, zdaj čudeže dela kontrolirano in zrelo.

Pred nami sta torej dva zrela izraza; Tschimyjev Human OS je dokaz zrelosti za objavo, za predstavo širni javnosti in osvežitev, zbuditev iz zaspane in neiskrene, prikrite apatije ter obet novih sadov, .čunfov Missing The Point pa dokaz umetniške zrelosti, avtonomije in samozavesti.