КАФАНА in rx:tx, 2021

Tsujigirija in njegovo debitantsko ploščo Harakiri je težko obravnavati povsem brez predsodkov. Umetnik s pravim imenom Gregor Kocijančič se je kot didžej Felis Catus ali pa kot frontman avdiovizualnega tria Your Gay Thoughts z nekaterimi relevantnimi miksi in albumi v zadnjem desetletju namreč že uveljavil kot eden najbolj prepoznavnih obrazov ljubljanske (glasbene) scene. Pri tem se je lahko od daleč kdaj tudi zdelo, da predstavlja njeno manj dostopno, manj ljudsko plat, začinjeno z dozo hipsterske samozadostnosti in samovšečnosti. V to smer gre tudi njegova inkarnacija Tsujigiri, ki se je javnosti prvič resneje predstavila ob rahlo neposrečenem sodelovanju s kamniškim triom Matter kot zasedba Better. Vse to pa pomeni, da avtorjev socialno-kulturni kapital ob zagonu novega projekta pravzaprav predstavlja dvorezen meč. Harakiri po pričakovanjih razkrije obe Kocijančičevi platí in torej po eni strani učinkuje kot navdahnjena poznavalska ekshibicija, hkrati pa večkrat tudi kot pozen, nenaraven krik v lovu na raperske in elektronske trende preteklega desetletja.

V osnovi gre za produkcijsko in beatovsko dovršeno, koherentno, a idejno ne zares izrazito zbirko pesmi, v katero vnaša dinamiko dobrodošlo sodelovanje z Matter, YNGFireflyjem, Nomarkom in Shaom, torej ključnimi slovenskimi in regionalnimi preizkuševalci trapa, cloud rapa, hyperpopa in vsega vmes. Tsujigiri je ob tem učinkovitejši in všečnejši takrat, ko se v večji meri umakne v refrene in lahko pride bolj do izraza njegov čut za melodijo, na primer v uvodnem komadu Paličnjak, omembe vrednem že zaradi ene zabavnejših Dachovih kitic v zadnjem obdobju. Manj prepričljivo, manj karizmatično in nenazadnje manj razločno pa je torej Tsujigirijevo rapanje, ki je – prekrito s plastmi autotuna ter razvlečeno z nepotrebnimi izdihljaji in medmeti – prevečkrat slišati kot prisiljeno, nepristno pačenje oziroma oponašanje prepričljivejših kolegov. V tem kontekstu se je tudi težje navezati na sicer čustvena, izpovedna, potencialno ganljiva besedila, ki pa bi tudi sama bolje učinkovala vsaj ob znakih smisla za humor ali pa – po drugi strani – vsaj bežnem družbenem komentarju.

Da Tsujigiriju vendarle bolj ležijo trenutki, ki ga razgalijo v ranljivejši, osebni luči, se je sicer kazalo že pri projektu Better in njegovem albumu Testament ljubezni, ki je doživel vrhunec v spevni sentimentalnosti komada Misli nate. Tokrat podoben učinek doseže skladba Brez konca, morda najočarljivejša izmed Tsujigirijevih ljubezenskih oziroma break-up izpovedi in lep prikaz potencialov njegovega raziskovanja terena, na katerem trap sreča alternativni r’n’b. Tu je Tsujigiri večkrat slišati sveže in samosvoje, hkrati pa v naše konce prinaša idejne in produkcijske smernice naprednih tujih umetnikov, kot so Sega Bodega, 6lack in delno morda tudi hrvaški pop traper Z++. Produkcija je sicer na celotni plošči na izjemno visokem nivoju in kaže glasbeno razgledanost, od nekdaj značilno za Kocijančiča, pa tudi za Levanaela in Shaa, s katerima je avtor tokrat sodeloval. Pri določenih komadih se je težko znebiti občutka, da bi pravzaprav bolje zveneli brez vokalov, torej v instrumentalni verziji, ob kateri bi se z malce domišljije spomnili na cloud rap estetiko Clams Casina ali pa – pri že omenjenem komadu Brez konca – celo na temačno 2-step dinamiko nekaterih stvaritev Buriala. Kot sorazmerno nepredvidljiva mešanica elektronskih smernic leži torej plošča sorazmerno daleč stran od občasne ambientalnosti in monotonosti projekta Your Gay Thoughts, a je ta načeloma tudi manj zaznamovan z zajemanjem bežnih trendov, s tem pa učinkuje bolj premišljeno.  

Ploščo Harakiri lahko torej razumemo kot nov dovršen izkaz Kocijančičeve glasbene raziskovalnosti, a hkrati tudi kot zvok nekega mehurčka, ki se bo razpočil, preden bi lahko zares dosegel slučajnega poslušalca. Medtem ko si je bilo pri Matter ali pa celo pri Your Gay Thoughts še mogoče predstavljati, da bo glasba vsaj na nastopih v živo živela in odmevala tudi onkraj urbanega središča države, se zdi Tsujigiri vnaprej prostovoljno ujet v okvire specifične scene, na kateri se zaradi tesne prepletenosti in soodvisnosti členov preredko najde prostor za kritiko ali pa vsaj neke vrste upor. Po eni strani predstavlja album Harakiri smiseln dodatek k tej sceni in se bo še bolj osmišljal v kontekstu težko pričakovanih postpandemičnih trap druženj, po drugi strani pa Kocijančiča morda ravno vpetost v to krajino omejuje na poti do kakšnega pristnejšega in trajnejšega umetniškega izraza.