Editions Mego, 2023

Pri Editions Mego se s svežo ploščo Cr​é​puscule I & II predstavlja Tujiko Noriko, v Franciji živeča umetnica japonskih korenin, ki se izraža skozi film ter deluje v polju avantgardne in eksperimentalne glasbe. Ustvarja povečini s prenosnim računalnikom, s spajanjem raznih semplov in njenega krhko zvenečega vokala, kar na tokratni izdaji ustvari prav posebno atmosfero, hkrati pa to glasbo postavlja v presečišče človeškega in nečloveškega.

Pred leti je vzniknil predlog o novi geološki dobi antropocena, ki naj bi ga definiral človeški vpliv na zemeljsko površje, razviden na primer v vélikem izumiranju živalskih in rastlinskih vrst, nalaganju drobcev sintetičnih materialov ali pa kakšnega drugačnega intenzivnega preoblikovanja zemeljske skorje. Geografinja Kathryn Yusoff izpostavlja, kako to človeku pripisuje mitsko moč ustvarjanja in uničevanja svetov, obenem pa vprašanja o sovplivanju ljudi in materialnega govorijo o tem, kako je geologija povezana z motrenji o izvoru in koncu človeštva, s tem, kakšno pripoved želimo ustvarjati. Četudi je ime predlagane geološke dobe antropocentrično in zakriva pomisleke o neenakomernih razmerjih moči, govori o obetavnem poskusu poimenovanja trenutnega, o osmišljanju spreminjajočega se sveta in o prevpraševanju človeške vloge v njem.

Tako se tudi Cr​é​puscule I & II razrašča med brezčasnim in vsakdanjim. Zveni zunajzemeljsko, ko se dotika ali vsaj poskuša približati neznanim sferam, in deluje prizemljujoče, ko s pretanjenostjo ustvarjalke zadene v drobovje. Poleg harmonične podobnosti islandskim Sigur Rós se v skladbo Fossil Words vplete misel Kathryn Yusoff o človeku kot fosilu v nastajanju, ki se vtiskuje v planetarne plasti in biološko časovnost življenja razteza v dolgo geološko časovnico.

Celoten album, ki skupno obsega dobro uro in štirideset minut, je dovršeno, ambiciozno delo Tujiko Noriko. Razgrinja nekakšno eterično prostranost, kakršna nas oblije v skladbi Cosmic Ray, a se širi navznoter – zvok, ki se naplasti, pogoltne v tišino, kot da bi se svet ustvarjal in se istočasno krčil sam vase, skoraj neopazno izginjal, kakor se zabriše tudi pot v skladbi The Promenade Vanishes. Takšna izkustva nežno opominjajo na človekovo drobnost. A muzika vseeno deluje tolažilno, kar je morda povsem razumljivo, saj je avtorica nekoč povedala, da glasbo preprosto mora ustvarjati. Ko se ponoči, potem ko se njeni otroci odpravijo spat, zabubi v svoj računalnik, sklada in z glasbo izraža vse tisto sicer neubesedljivo. 

Materialnost fosilnih ostankov se skupaj s terenskimi posnetki otroške igre in z zlato svetlobo polmraka v skladbi Golden Dusk ali pa bronasto obalo v pesmi Bronze Shore na albumu pojavlja v sozvočju z neoprijemljivim, tujim in vesoljnim, kar buri domišljijo. Vsem tem skrivnostim se skorajda približamo v velikem popotovanju, ki ga uprizarja skladba Roaming Over Land, Sea And Air, s štiriindvajsetimi minutami tudi najdaljša sonična poslastica na albumu.

Zaradi tankočutnih glasovnih linij so Tujikino vokaliziranje kdaj poprej že vzporejali z Björk. Noriko pravi, da se poskuša čim bolj osredotočiti na to, da bi bila zvesta svojemu notranjemu glasu in naravi, da bi se prepuščala eksperimentiranju in venomer preizkušala lastne meje. Na tokratni plošči pa se zdi, da dreza prav ob meje človeškega, da poraja osrednja bivanjska vprašanja in se ozira v kozmično prostorje. Negotovost ob stiku z neznanim dokončno razblini zaključna skladba Don't Worry, I'll Be Here, ki prikliče intimno vzdušje in hrani idejo o prijaznem vesolju.