Editions Mego, 2014

V današnji oddaji bomo poslušali nov izdelek japonske umetnice Tujiko Noriko: Pevka in glasbena raziskovalka in tudi filmarka, ki je razpeta med Zahodom in Japonsko, saj zadnja leta živi v Franciji, ustvarja nenavadne zvočne kombinacije, ki po eni strani vključujejo raznovrstne in diametralno nasprotne si vplive, po drugi strani pa so tako neopredeljivi, da si niti poslušalci niti recenzenti niso edini z oznakami za njeno glasbo. Ne vemo, ali bi jo postavili ob bok avantgardnim pop rok umetnicam tipa Kate Bush in Yoko Ono ali pa Thomu Yorku in japonski elektroniki.

Tlačenje v oznako J-popa, ki ji ga nekateri pripisujejo, bi bilo precej površno, kljub na čase lepim »v uho zvenečim« melodijam, saj se, prvič, glasbenica v veliki meri poigrava z elektronskimi podlagami in svobodnejšimi strukturami, kot drugo pa njena glasba v osnovi ne črpa iz zahodne glasbe. Glasbenica sicer tudi sama priznava, da nikoli ni bila pretirano navdušena in prevzeta z anglo-ameriško glasbo in da je preposlušala veliko več japonske folk glasbe, kar se pozna tudi v njenem ustvarjanju. Recimo vokalen izraz in melodiko bi kaj hitro povezali s tradicionalno japonsko Enko, poleg tega, da so tudi besedila v veliki meri v japonščini in da je taka že sama fizičnost tankih otroško zvenečih vokalov. 

Tujikina glasbena kariera je plodovita, v skoraj petnajstih letih je nanizala zbirko samostojnih albumov, obenem pa tudi kar nekaj sodelovanj, na primer z japonskim producentom Nobukazujem Takemuro »East Facing Balcony« iz leta 2012 ali pa Aokijem Takamaso na albumu »28« iz leta 2005. Že vseskozi sodeluje tudi z avstrijsko založbo Mego oziroma Editions Mego, ki jo je za nadaljevanje tradicije izdaj eksperimentalne elektronike v letu 2006 ustanovil Peter Rehberg, ki je s Tujiko že dve leti prej pod imenom »DACM« izdal kolaborativen album »Stereotypie«. Njeno dolgoletno razmerje z založbo, kjer so izšli »Make Me Hard«, »Shojo Toshi«, »Solo« in prav tako letošnji »My Ghost Comes Back«, postavlja glasbenico med pomembna in zanimiva imena v polju eksperimentalne in avantgardne glasbe.

Zadnja albumska izdaja stopa na abstraktnejšo raven, po drugi strani pa ravno ta izdaja vključuje precej več akustičnih instrumentov kot njene prejšnje izdaje. Tujiko je na tem albumu poleg laptopa vzela v roke tudi kitaro in klaviature, seveda pa pomemben steber njenega izražanja še vedno ostaja vokal.

Plošča se prične z ambientalno elektronsko krajino v dolgem, več kot 14-minutnem komadu »My Heart Isn't Only Mine«, ki ga poslušamo v ozadju. Skladba odzveni, kot da bi Sigur Rós odvzeli postrokovske kitare in razprostrli iskrivo prostrano ozadje, ki ga tukaj gradijo zvoki orgel, vibrafonov in razne druge bliskajoče intervencije. Svet Tujiko Noriko postaja vedno bolj umirjen in tudi melanholičen, četudi nam ga ponavadi razkazuje skozi nagajive in neulovljive linije. Na albumu najdemo zelo zanimivo konstrukcijo melodike, vokal pelje celotno linijo naprej, četudi moramo omeniti, da še zdaleč ni edini in najmočnejši element celotne strukture, medtem ko jo toni v ozadju nenehno izkrivljajo in gradijo abstraktno krajino zvokov. Na primer v »Land Next To Me«, kjer nežen Tujikin vokal poje »Open my blouse, open my heart« in se na koncu prevesi v polnočne privide, prepletanje medvrstičnih pripovedovanj in nenehno igro izgubljenega in najdenega.

Glas, ki se na čase sliši otroško naiven, v drugem kontekstu izpade srhljivo resen, po drugi strani pa v kar nekaj skladbah njen pristop nadgradijo sodelujoči vokalisti s soulovskimi linijami. Tako dvoumje srečamo tudi v teksturah v skoraj vsaki skladbi na albumu, s kombinacijo zasanjanih vokalnih tekstur, težko in kompleksno ritmiko in avantgardnimi melodijami. Prav tako so skladbe strukturirane precej nekonvencionalno, glasbenica se izogiba formam refrenov in kljub občasnim napevom bi njeno skladbopisje lažje označili kot nenehno gradnjo in evolucijo. Taka kombinacija se na primer razodene v skladbi »Give Me Your Hands«, ki se še najbolj stilsko drži japonskega folka in se nenehno nadgrajuje z akordično progresijo. Po drugi strani pa v skladbi »Through The Rain«, ki jo lahko označimo za enega od vrhuncev albuma, z vso instrumentacijo zgradi neverjetno avtentično vzdušje deževnega dneva, ki se prevesi v urban in zatohel »telephone sex«. 

Soočanje s kakršnokoli formo in tematiko v njenih skladbah izpade kot iskren izraz v umetnem, nenaravnem okolju oziroma kot da bi umetnica kompleksnost notranjih občutij prevajala v stripovski jezik ali računalniško igrico in vse to implicirala na vzporedni glasbeni svet. Zvočne kombinacije, še posebej z zvoki vibrafona, orgel, električnih klaviatur in »kota«, tradicionalnega japonskega instrumenta, s svojo neopredeljivo melodičnostjo in nenehnimi vibracijami posegajo v nadzemeljsko soniko, nad njimi pa bdi Tujikin odtujen glasek. Kolikor glasba na začetku zveni tuje in nekonformno, tudi zaradi obenem kvadratastih in osvobojenih ritmičnih struktur, se ob vsakem vnovičnem poslušanju razkriva subtilna lirika in nov odtenek skladb. Album kot celota deluje zelo konfrontacijsko in zahteva odprt in raziskovalen duh poslušalca, saj zavozlan zvočni svet z zamikom postaja vedno bolj dostopen ter hkrati vedno bolj razburljiv in eklektičen.