Roadrunner Records, 2021

Približno zadnjih pet let smo v hrupnejših glasbenih vodah priča trendu omiljevanja šundra in osvetljevanja različnih orisov alternativne glasbe. Eni izmed začetnikov deathcore scene, Bring Me the Horizon, so breakdowne zamenjali za popoidne balade, črnozrci Deafheaven z najnovejšo plato opuščajo blackmetalske stopinje in vstopajo v vode zasanjanega shoegaza, metalcorovci Hundredth pa so leta 2019 brezsramno izdali ploščo, polno nežnega rocka. Pustimo ob strani vprašanje, ali je gonilna sila takšnih drastičnih sprememb zvoka muhavost glasbenih trendov – omenjenim bendom je skupna očitna želja po premikanju zunaj ustaljenih zvočnih okvirov, znotraj katerih sicer ustvarjajo. In če ti bendi zgolj kukajo, Turnstile z novo plato Glow On, ki je 27. avgusta letos izšla pri Roadrunner Records, vrata eksperimentiranja brez trkanja vržejo s tečajev.

O izvoru in neizmerni energiji te marylandske hardkorovske zasedbe smo na naših valovih že govorili, natančneje v Tolpi bumov o njihovem katapultnem prvencu Nonstop Feeling. Takrat je zasedba naše sluhovode polnila z bliskovitim in sočnim baltimorskim hardkorom in že takrat je bilo možno zaslediti bendovo sramežljivo snubitev drugih žanrov, kar je šesterica nadaljevala z naslednjo ploščo, TIME & SPACE. Ta je elegantno plesala med pridihi jazza in Rage Against the Machine, leta 2019 pa smo jo poslušali v oddaji Razširjamo obzorja. Eklektika glasbenih žanrov pa zares presega samo zasedbo in je bolj rezultat teženj njenih članov. Ponotranjeno znanje hardkora denimo izhaja iz dejstva, da je vokalist Brendon prej udrihal po tolkalih v precej slavni skupini Trapped Under Ice. Yates ima v mezincu indie rock, kar nam je jasno, če prisluhnemo njegovemu solo projektu Free the Bird, največji skok v neznano pa se zgodi ob formiranju superskupine Angel Du$t, katere člani so ljudje iz vseh prej omenjenih bendov. Ta zasedba je rigidnosti hardkora vlivala svežino z uporabo surf rocka in grungea, vse to kolektivno znanje pa je možno najti na trenutno še vroči plati Glow On.

Glow On je sinteza močne vizualne estetike, ki jo bend fura že od samega začetka, in nove zvočne smeri. Bend pogumno zaplava v tokove indie rocka, kar so predhodniki žanra sicer že počeli, vendar nikoli tako smelo. Turnstile svežino gnetejo iz dejstva, da so produkt svojega časa, v katerem so žanri, iz katerih črpajo navdih, bolj dodelani in popularni kot kadar koli prej. Predvsem pa rock, v katerem iščejo navdih, ni več tradicionalen, temveč je fluiden, zdaj zasanjan kot dreampop, drugič hipnotičen kot nov val psihedelije.

V nasprotju s prejšnjo izdajo Turnstile pozornosti ne iščejo več z izstopajočimi komadi, saj zasedba vsako pesem holistično opremi z novo zvočno vizijo. Čar izdaje se skriva predvsem v detajlih, na primer v pogumnejši uporabi kitarskih solaž in čudaškega zvoka klavirja, vse skupaj pa veže speven Brendonov vokal, ki pod vsemi sloji reverba naravnost hlasta za zrakom. Baltimorci pa, kot je že znano, v raziskovalnem duhu ne zapuščajo jedrnega poslušalstva. Pesmi na plošči ne izbirajo med alternativnim rockom in hardkorom, temveč jih simultano in lahkotno prepletajo, kljub novim vplivom pa ostaja ogromno tradicionalnih premorov v tempu in two step ritmov za stare sablje hardkor panka.

Pri albumu Glown On je precej osvežujoče tudi to, da je več sodelovanja z drugimi izvajalci. V prvem komadu, ki so ga Turnstile delili s svetom, Alien Love Call, lahko slišimo verz Deva Hynesa oziroma Blood Orange. Love Call je s precej popovsko strukturo tudi eden izmed bolj spevnih komadov v bendovi diskografiji, vendar se Brandon v njem izjemno znajde. Tudi pesem Ocean Boy, bendova ekspedicija v shoegaze, ima na podpornih vokalih ameriško pevko in multiinstrumentalistko Julien Baker. Točno takšna poigravanja z gosti pa ustvarjajo dinamiko, ki jo lahko pri hardkoru samo pozdravljamo.  

Zasedba Turnstile torej postreže s svojo različico zasanjanega hardkora in ta sprememba zvoka jo je močno zaznamovala. O tem priča tudi kratki film v režiji benda, naslovljen TURNSTILE LOVE CONNECTION. Film je nabor različnih estetskih prizorov bendovega rodnega mesta Baltimore, v ozadju pa igrajo njegove pesmi. Te precej nazorno reflektirajo teme, kot so stagnacija, spremembe in želja po nečem več, kar se odraža tudi v komadih na plati, denimo v Dance Off in Holiday. Na koncu filma pesem z enakim naslovom obogati prizor, v katerem Turnstile špilajo s tipično energično hrupnostjo hardkora, poslušalci v ozadju pa malo naveličano headbangajo, vse dokler pevec ne steče z zelenega zaslona, pred katerim najbrž snemajo videospot, naravnost na zadnji sedež zamaskiranega motorista. Ta ga odpelje neznano kam in simbolizira zasedbino dokončno vdanost v nov zvok. 

Turnstile so v preteklosti že raziskovali slogovne razsežnosti hardkor glasbe in na albumu Glow On je njihova vizija drugačnosti uresničena, predvsem pa plata dokazuje, da je hardkor v večnem procesu evolucije. Bend brez napora združuje vrsto različnih vplivov in pri tem prav nobenega ne pusti na cedilu, temveč odraža zavidljivo mero odraslosti, hkrati pa dokazuje, da lahko hardkor, žanr, star že 40 let, doseže nova voljna ušesa.