Reaper, 2015

Ta nonstop hardkorovski občutek! P. S. Jeza proti stroju ...

Nonstop Feeling! Ta nonstop hardkorovski občutek! Ko začnejo prsti leteti po tastaturi, ko noge pod mizo improvizirajo udrihanje po bas bobnu, zobovje pa riffovsko klepeče. Ko vmes vzdigneš rit in zadevo pojačaš, ko jo hočeš deliti še z nič hudega slutečimi sosedi, za katere bi izvedel tudi stejdž dajving na njihovo sceno. Takrat že veš, da imaš opravka s hudim bendom in hudo plato. Da to niso bile le milozvočne sanje, se prepričaš zjutraj, ko te boleče vratne mišice spominjajo na včerajšnje veselje s stilom. Turnstile!

Hardkoračnice Turnstila so balzam predvsem za tiste sluhovode, katerih brbončice so se izoblikovale in zrelost dosegle v osemdesetih in devetdesetih, slinasto pa že čakajo na junijski koncert Body Count, recimo. Pa ne gre za revival, za bend prekaljenih okorelih abrahamovcev, ki so se po desetletju zopet zbrali, da razgibajo ude, temveč za bend mlečnozobcev, ki so posrkali celotno tedanjo sceno in grizejo zroč v obetavno prihodnost. Avra legend hardkora iz tistih časov lebdi nad njihovim muziciranjem, ki bi mu mnogi radi očitali plagiatorstvo, toda Turnstile so zmesi tako konkretno zapekli skupaj, tako samozavestno dozoreli in tako s srcem pri podajanju svojega izročila, predvsem mladim generacijam, da jim ne gre oporekati, nasprotno, vredni so zaupanja in upanja. Ta izmenjava izkušenj in mnenj med generacijami obrača kolesje glasbe naprej. Navsezadnje sem tudi sam sugestijo za Turnstile z odprtimi rokami in ušesi sprejel od druge generacije, od petnajstletnega nečaka, a o tem le toliko, da ne bo kdo omenil nepotizma.

Nonstop Feeling je hardcore, ki črpa iz bogatega glasbenega polja. Črpa in rafinira. Včasih ponudi surovo. Je osvežilec hardcore zraka, nasičenega s konvencionalnimi pričakovanji. Je zrela plata, o kateri se bo še in še govorilo, in ne pozabilo, hkrati ne gre niti pozabiti, da gre za prvenec benda! Turnstile so na sceni šele od leta 2010, do zdaj so na svoje sposobnosti in ideje opozorili s kaseto v živo in dvema EP-jema - Pressure To Succeed in Step 2 Rhythm. Na njih so bio hazardirali, bili zelo heavy zapacani, melvinsovsko glazirani in premazani z Metallica barvo. Na Nonstop Feeling je metal na račun punka deloma količinsko izgubil. Turnstile so tu še bolj kratki, jasni in glasni, nikakor pa ne krotki. Zvočni zid prebijajo spuščeni z verige predvsem z miksom zvrsti: hardcora, punka, metala in rapa. Te stile izvrstno balansirajo, poleg vonja inspiracije starih napajališč je zavel še svež veter idej. Hardcore že dolgo ni bil tako razgiban. Duh tradicionalnega hardkora, podmazan z oljem metala in fugazijevskih minijatur, znova deli udarce. V komadih se žanri menjujejo hitro, s tem pa tudi pravila igre. Delci, kot so gang raperska artikulacija, metalski riffi, punkoiden bas in stop and go ritem, zažarijo in se zlijejo z milimi back vokali. Zadeva, ki jo je treba še posebej izpostaviti, je ekstremna podobnost z Rage Against The Machine. Jeza je nalezljiva! Barva vokala in podajanje materije Brendana Yatesa, ki se je prej razmetaval za bobni pri Trapped Under Ice, zdaj pa blesti v vlogi frontmana, sta kakor downloadani, kot jajce jajcu podobni vokalu Zacka De la Roche. Stopnjevanje ritma, energije in jeze je kirurško precizno.

Drugi band, ki ga velja posebej izpostaviti pri nalezljivem Turnstile, je Bad Brains, predvsem njihovi masivni kitarski riffi in back vokali, ki odpirajo album Nonstop Feeling. Gravitaciji se čisto odfuka od gruva, ki se nadaljuje v stampedu Dropa, s tretjim komadom Fazed Out pa se novosti na plošči pravzaprav začnejo. Umazano distorzirana - zopet moramo poudariti: Rage Against the Machine kitara – uvaja izredno stanje, ki ga ni več moč kontrolirati. Agresivnemu vokalu se iz ozadja prikrade sanjav, helmetovsko blažen odmev Betty. Turnstile zaplešejo, stopnjujejo in bremzajo komade s finesami, jih krancljajo s kontroliranimi heavy solažami in komajda obvladujejo kreativnost, katere velik kos je treba pripisati tudi producentu Brianu McTernanu, ki je plato iztesal v svojem studiu pomenljivega imena, Salad Days. Salad Days je bil komad še enih legend, Minor Threat, tretjega izpostavljenega učitelja. Njihovi koncerti so prav tako kot koncerti Turnstila; hardcore telovadnica pristnega stika s publiko in stikanja za udarci, prejetih v veščinah stejdž dajvinga – prostega padca, premeta, headbanginga, skejtanja brez rolke … Komad Addicted je sploh Minor Threat v šesti mošpit brzini in ko mu dodaš še močan curek kitarskih riffov Prong, veš, da si v popolnem vrtincu. Naslednje presenečenje sledi z instrumentalnim Bleach Temple blago zasurfanih kitar, prezrtih Rhythm Pigs ali z Blue By You, breederskim surfom, ki se prevesi v basiranje soundgardnovih Slaves and Bulldozers. Raznolikost plate zaključi čisti sentimentalec, instrumentalec Love Lasso, ki te zadrgne v končni Stress.

Turnstile se naselijo v podzavesti že po prvem poslušanju. Melodična energija in odfukani nastopi v živo še dolivajo olje na hardkorovski ogenj. Old school! Peterica z vzhodne obale, ki ima bazo v Baltimorju, nezaustavljivo raste v underground veličine, kakor raste tudi število stejdždajverskih glav na njihovih gigih. V angleščini je turnstile izraz za vrata, ki spuščajo naenkrat le eno osebo – le eno ovco? - vendar Turnstile iz izraza brijejo norce. Publika na stejdžu je obvezni del nastopa. Nekdo se v kaosu zaplete in izpuli bas kabel. Jebeš to! Odloži bas in se s skokom ofrišaj med prepotenimi glavami razvnete množice, kjer se ne ve, kdo pije, kdo plača, kdo skače, kdo joče. Stil je važen. Turnstile!