Drag City, 2014

Ty Segall, oziroma kalifornijski čudežni deček, kakor ga mediji radi naslavljajo, se je ponovno vrnil. Ko omenjamo njegovo čudežnost, mislimo na njegovo sposobnost produciranja novih albumov, ki jih kot po tekočem traku ponuja enega za drugim. Mladenič, ki šteje šele sedemindvajset let, ima za sabo že več kot deset studijskih izdaj, tako v solo izvedbi, kot v sodelovanju v različnih zasedbah. Bodisi kot kitarist bodisi kot bobnar pri Sic Alps ali Fuzz, je Ty Segall vedno prepojen z energično ter surovo energijo. A kljub tem garažno rockerskim in producentsko preprostim slogom, se je njegov glasbeni izraz iz albuma v album spreminjal. Prvotni albumi, kot sta recimo Lemons in Melted, so bili garažno obarvani, hrupni, hreščeči in prepojeni z energijo. A kasneje se je njegov slog začel spreminjati, album Goodbye Bread ga postavi v bistveno bolj umirjeno okolje. V kasnejše albume se je vtihotapila folk izraznost, kot pri albumu Hair, ki je nastal v duetu z White Fence in je prepojen z natripano psihedeličnostjo. Hkrati se je formiral še njegov spremljevalni bend in z njim ponudil album Slaughterhouse, ki prikazuje njegovo odrsko mentaliteto.

Ob neverjetni kvantiteti studijskih izdaj, se je Ty Segall obenem izkazal kot glasbeni kameleon, ki nas vedno znova prepriča z novim glasbenim slogom. A kljub tej nenehni preobrazbi in iskanju novega ter svežega izraza, se je kazala tudi stalnica njegovega dela. To je bila predvsem nagla studijska produkcija, ekspresno pisanje pesmi in še hitrejše studijsko snemanje. 

A ta produkcijski šprint je prišel do točke preloma, do točke, kjer se je tudi Ty Segall ustavil in naredil album, na katerem ni posnel pesmi v naglem zanosu. Prav tako ni zgolj dvakrat premislil, kako bi stvari zgledale. Ne, tokrat je proces nastajanja albuma trajal štirinajst mesecev, kar prinese do njegovega najbolj dodelanega, najbolj čistega in premišljenega studijskega albuma. Ob tem se zdi, kot da so vsa prejšnja dela bila zgolj uvertura v njegov studijski posnetek z veliko začetnico. V hecu bi lahko rekli, da je po dolgi epopeji malih plošč izdal prvo studijsko izdajo. A tudi tokrat je Ty Segall presegel naša pričakovanja. Po tem, ko nas nokavtira z izbrušenim in dodelanim zvočnim slogom, dojamemo, da gre za dvojni album, torej ponovno dolg in obsežen opus. 

Na njem slišimo presek njegovega glasbenega izrazja, ki se napaja v sedemdesetih letih kitarskega rocka in se obenem navdušuje z garažno estetiko na enem koncu in psihedeličnostjo na drugem. Na njem slišimo tako njegovo pop podobo v pesmih, kot so Tall Man Skinny Lady ter Mister Main, a v pesmih It's Over ter Susie Thomb ujamemo njihovo protiutež s podivjanim in s fuzzom prepojenim zvokom. A če je v teh pesmih slišati surovo kitarsko energijo, pa Feel skozi kitarski solo pridobiva na širini in igrivih solažah. In ko se album skozi razigrane kitare nadiha svežega zraka, nas v pesmi The Clock izstreli v psihedelični folk, ki se nadaljuje v Connection Man, pri katerem si kitare podajajo roke z natripanim synthom. 

Manipulator je izdelek Tyja Segalla, ki je do zdaj ušesom najbolj prijazen in lahko doseže širše množice poslušalcev. Album namreč krasi dodelan zvok, v katerem so inštrumenti v urejenih razmerjih, medtem ko je produkcija znivelirana tako, da pesmi ne preskakujejo ena od druge, ampak vse tečejo v istem toku, kljub temu da je na njem zabeležen presek njegovega preteklega ustvarjanja. Tako se znajdemo v varnem okolju, kjer nas ne presenečajo več nagli glasni izbruhi, namesto tega se prepuščamo gibljivemu in igrivemu zvočnemu toku, ki je klub dodelani produkciji slišati preprosto in sveže.