Columbia, 2017

Kdo je Tyler, The Creator, verjetno ni potrebno posebej predstavljati, saj je v takšnih in drugačnih oblikah prisoten na sceni že od leta 2009, ko je v samozaložbi izdal svoj prvi mixtape z naslovom Bastard. Še pred tem je ustanovil hip hop kolektiv Odd Future, katerega člani so bili skozi leta tudi posamezniki kot so Frank Ocean, Earl Sweatshirt, Domo Genesis, Hodgy Beats, Syd The Kid in mnogi drugi. Člani kolektiva so sčasoma sicer šli vsak svojo pot, vendar se kot gostje še vedno pogosto znajdejo na ploščah svojih starih kolegov. Na novi Tylerjevi plošči Flower Boy gostuje denimo že omenjeni Frank Ocean, namreč na komadih 911/ Mr. Lonely in Where This Flower Blooms.

Tylerja sicer označujemo kot raperja, vendar se za nagajivim nasmeškom in pisanimi srajcami dejansko skriva še veliko več kot to. Tyler, the Creator je namreč kreativni megaum za vsemi svojimi projekti kot tudi za številnimi drugimi pobudami, ki so jih v preteklosti predstavljali različni člani kolektiva Odd Future. Njegova vloga raperja je sicer gotovo najvidnejša, vendar pa se pod svoje projekte vselej podpiše tudi kot producent. Poleg tega se je preizkusil tudi že kot grafični oblikovalec, režiser videospotov, leta 2013 je režiral celo kontroverzno reklamo za Mountain Dew, ki jo je moral naročnik PepsiCo na koncu umakniti in se opravičiti ljudem, ki so reklamo vzeli preresno. To, da ga ljudje jemljejo preresno, mu je tekom kariere povzročilo nemalo preglavic. Zaradi kontroverznih besedil so mu prepovedali vstop v Avstralijo, prav tako pa mu je prepoved vstopa v Združeno Kraljestvo pisno izročila sama Theresa May, ki je bila leta 2015 britanska notranja ministrica.

Ploščo Flower Boy so občinstva še pred izidom hitro označila kot Tylerjev coming out of the closet, saj so na podlagi nekaterih verzov z nove plošče sklenila, da Tyler zagotovo priznava da je gej. Kasneje se je izkazalo, da so nekatere verze slišali narobe. Vendar hype je hype. Pomembna je prodaja plošč in Flower boy se prodaja odlično, saj je že takoj v prvem tednu zasedel kar drugo mesto na lestvici Billboardovih 200 najbolj prodajanih plošč, na kateri ga je le za 1000 enot prehitela Lana Del Rey.

Tylerjeve prve izdaje so bile temačne in v besedilih je pogosto risal groteskne prizore nasilja, ki so bili kamen spotike ob že omenjenih prepovedih vstopa v določene države. Toda leta 2015 je Tyler na svet vrgel Cherry Bomb, ki je bila pravo nasprotje tega, po čemer je slovel do tistega trenutka. Videospoti, čeprav še vedno bizarni, so bili polni svetlih pastelnih barv, idiličnih hišic z vrtnimi ograjami in zelenico. Celoten koncept je deloval kot neke vrste novodobna parodija na film Pleasantville iz leta 1998 ali morda bolje rečeno kot Tylerjeva interpretacija omenjenega filma. Zvočna podoba plošče je bila namenoma osladna, kar je zagotovo pripomoglo k porastu števila čeljusti, ki so v začudenju popadale k tlom.

Album Flower Boy nadaljuje v takšni osladnejši maniri, vendar je Tyler tokrat ozavestil tudi dejstvo, da preveč sladkorja škodi in ga je zato doziral v zmernejših količinah. S prvim singlom Who Dat Boy nas je za trenutek sicer speljal na napačno sled, ko smo pomislili, da bo album nemara zopet bolj goblinovski, vendar se je že na koncu videospota za single pojavil kratek teaser za komad 911/Mr. Lonely, ki je seveda čisto nasprotje omenjenega prvega singla.

Bolj kot spoznavamo razsežnosti Tylerjeve kreativnosti in načina, kako pristopa k svoji glasbi, bolj se nam jasni vzporednica z lani preminulim Princem. Tudi Prince je namreč vselej terjal absolutni nadzor nad ustvarjalnim ter produkcijskim procesom in tem s kakšnimi ljudmi je obdan tako v studiu kot na odru. Prav tako smo ga poznali tudi po specifičnem življenjskem stilu ter slogu, ki je vseboval veliko vijoličnega. V Tylerjevem primeru vijolično barvo nadomestijo vse pastelne barve mavrice in oblačila, potiskana z raznolikimi prepoznavnimi vzorci, ki jih Tyler oblikuje sam. Podobno kot tako imenovane havajske srajce, le da so Tylerjivi izdelki neprimerljivo bolj kul. Ko pa pride do glasbe, tudi Tyler ohranja absolutno kontrolo nad tem, kako ta v svoji končni podobi zveni. Vse skladbe na plošči je sproduciral sam, skoraj na vseh pa se znajdejo tudi gostujoči vokali, soavtorji ali živi inštrumenti, ki jih Tyler seveda ne zna igrati sam, temveč najde nekoga, s katerim je kreativno kompatibilen, tokrat je eden takih denimo Austin Feinstein na kitari. Poleg Franka Oceana se med gosti na plošči pojavijo še ASAP Rocky, Lil Wayne, Pharell Williams in Jaden Smith.

Veliko nam o širini Tylerjevega okusa in njegovih vplivih povedo tudi sampli, ki jih je uporabil za tokratni album. Teh sicer ni zelo veliko, se pa med njimi znajdejo denimo koščki Sonic Youth remiksov zasedbe Can, pa Janet Jackson in celo plošče Bel-Sha-Zaar with Tommy Genapopoluis & The Grecian Knights iz leta 1969. Sicer pa bi pravi rapheadi Tylerju lahko očitali, da na plošči premalo rapa. Na to bi se Tyler verjetno kar požvižgal, saj je že pred časom izjavil, da bi rad počel tudi še kaj drugega kot zgolj rapal. In plošča Flower Boy res ni tipična rap plošča, lahko jo sicer popredalčkamo v žanr hip-hopa, vendar je na njej zaznati tudi prvine glasb, kakršne so  v sedemdesetih ustvarjali Al Green, Stevie Wonder in Marvin Gaye. Hkrati pa je vplive iz sedemdesetih nadgradil v modernejšo različico, saj na plošči slišimo par kar najbolj preprostih, a hkrati najbolj brihtnih vrstic zadnjih let, med njimi zagotovo Chirp, Chirp Franka Ocena v skladbi 911/Mr. Lonely ali soulovsko interpretirano zvonenje telefona spet v tej isti skladbi. Vsekakor je Tyler, The Creator s to ploščo nakazal ambicije po ustvarjanju glasbe, ki bo poslušalcu zanimiva tudi čez 30 in več let ter ne bo zgolj nekaj za najstniška leta 21. Stoletja.