Columbia Records, 2019



 

Maja je precej na hitro, brez pompoznih napovedi, singlov, marketinških promocijskih aktivnosti in ostalega industrijsko-medijskega blaznenja izšel peti dolgometražec raperja iz losangeleškega predmestja, v kar seveda ne štejemo tudi uvodnega mixtapa Bastard, ki je njega in njegovo rapersko ekipo Odd Future pomagal postaviti na hiphoperski zemljevid.

Pubertetniški rolkarski najstniki iz kalifornijskega predmestja, katerih šef in glavni producent je bil ravno Tyler, the Creator, so kaj hitro, tudi s Tylerjevimi marketinškimi pristopi, začeli predstavljati najbolj vihravo, najstniško brezkompromisno, vulgarno, jezno, osorno, nesramno, agresivno in mestoma celo homofobno vsebino širši raperski in ostali javnosti. Razgrajaška estetika razposajenih mladcev, zbranih pod etiketo Odd Future, je problematične mulce predmestja kmalu pričela redčiti in deliti na več skupin, z odhodom Earla in nato še z napadom Hodgy Beatsa na Tylerja, ki naj bi bil po njegovo prevarant, pa se je praktično ves medijski prostor zgostil na dve imeni, in sicer na rapersko daleč najbolj sposobnega Earla ter na velikega šefa Tylerja.

Razlika med njima je z leti postajala vse očitnejša. Earla delo z založbo velikanko utesnjuje, Tylerjevo sodelovanje s taisto založbo so zanj otroške sanje, Earl ne mara prilaganja, medtem ko globoko glasni Tyler za svoj uspeh najraje počne ravno to. Nekoč nebrzdan mladec se je tako že z albumom Flower Boy začel potihem poslavljati od minimalističnih raperskih podlag in jeznih kompozicij in vse bolj postajati to, kar je vedno hotel biti in kar so mu kolegi iz Odd Futura večkrat na glas in jasno ali med vrsticami očitali – umetnik namreč.

Razvajen predmestni otrok se je tako iz raperskega sveta preusmeril v kritiško veliko bolj čislano krajino neo-soula z eklektičnimi dodatki psihedeličnega soula, raznovrstnega popa, eksperimentalnega hiphopa, funka, jazz hopa in r'n'b-ja. Album IGOR je definicija tega medžanrskega križanja, ki so ga v zadnjih dveh desetletjih posvojili mnogi temnopolti umetniški glasbeniki. Mnogi od njih se s svojo umetnostjo radi pohvalijo tako, da jih med nominirance ali nagrajence postavljajo različni podeljevalski in zloglasni nagraditveni šovi formata Grammy.

Seveda pa za kritiški uspeh potrebuješ tudi scenarij in tokrat se je Tyler prvič zares lotil svoje najbolj introspektivne in emocionalne zgodbe o IGORJU, ki se v tem svetu ljubezni in odnosov kajpak ne znajde najbolje in je močno ranljiv. Kako se izviti iz čudnih trojnih odnosov, kako se ne počutiti nerazumljenega in zavrženega, kako zares negovati odnose, ki ne gredo v želeno smer in podobne stvari na verbalnem delu plošče orisuje Tyler. Njegova daleč najbolj romantična, emotivna in ljubezenska plošča kariere pa v vsem svojem eklekticizmu ponuja močno distorziran, naefektiran vokal, ko Tylerjevega basovskega glasu sploh ne prepoznamo več. Bolj poskuša biti spoliran pop in soul pevec kot raper, a mu to ne uspeva najbolje, kar pa se seveda z efekti dandanes da povsem preprosto rešiti.

Transformacija od raperja do pevca in umetnika, ki naj bi bil veliko širši, kot so raperji, mu ni uspela že s posthipsterskim Flower Boyem, albumom, praktično ustvarjenim za kritike veliko bolj kot za poslušalce, sploh tiste, ki so ga kot raperja postavili na zemljevid, in tiste, brez katerih bi bil IGOR danes obskurna neo-soul plošča, za katero bi vedeli le redki. Seveda pa je brand tisti, ki mnogim nekoč klasičnim raperjem ponuja možnost za transformacijo, popolnoma odmaknjeno od vedno alternativnih in zares pristno samosvojih posebnežev, kakršni so recimo Shabazz Palaces, ki jih na podelitvah nagrad ne bomo nikoli videli. Na očeh javnosti ustvarjene stilske in žanrske pretvorbe praviloma ponujajo veliko medijskega prostora, sploh, če ti ob tem zvesto sledi še velikega diskografska hiša, ki je pred nekaj leti v polju neo-soula vrhunsko zapakirala album Solange.

Radikalni zarez med rapersko in umetniško kariero, ustvarjen na Flower Boyu, pa tokrat veliko manj radikalno in veliko bolj logično nadgrajuje prejšnji album. IGOR se ponaša z lo-fi prakso, kjer najdemo tudi ščepec surovega, brezkompromisnega hiphopa (New Magic Wand in What's Good), a je njen temelj vzorčenje raznolikih glasbenih praks sledečih karakterni zgodbi IGORJA. No, Tyler gre v marsičem tokrat v album še bolj eksperimentalno, tako recimo nekajkrat pozitivno ali negativno preseneti s tem, da kompozicijo že konča in jo potem nepričakovano nadaljuje, falango zvezdniških gostov pa uporabi za ozadje in ne kot pompozna gostovanja, ki ukradejo šov. Tudi sicer je kompletni album grajen na tem, da vokali ne izstopajo, mnogi gostje so povsem nerazpoznavni, skriti za spretnim manevriranjem raznoraznih efektov, mestoma nestabilnih struktur in lenobnih zarez in sploh niso mišljeni v osredju, temveč so natančno oviti v estetiko albuma, za povrh tega pa se jih tudi v imenih komadov praktično ne omenja. So spretno uporabljena mašina s stranskimi vlogami. Osredotočenost albuma gre iskati v atmosferskem smislu, vseeno pa je album precej nekoheziven in nekoherenten, večkrat milozvočno neo-soul kompozicijo preseka nebrzdan in nekontroliran raperski vložek in tako poslušalca premetava v različne skrajnosti in ne daje vtisa enovitega lepo tekočega albuma, ki z uvodno kompozicijo nemudoma vzbudi zanimanje, a nato vse bolj izgublja svoj čar, Tyler pa postaja vse bolj ranljiv in povsem izgubi napihnjenost z začetka svoje kariere.

Z gosti, skritimi v ozadju, se zelo mračna plošča, katere velik del je aktualno razmišljanje o duševnih motnjah, ki pritičejo ljubezenskim odnosom, o otopelosti človeka, ko ne ve več, kam in kako, in o emocionalni potrtosti, sprehaja po lo-fijevski zvočni kulisi. Produkcija je bolj detajlno aranžirana kot doslej, grajena na efektih, vseprisotnih in neopredeljenih sintetizatorjih, brnečih basih in mestoma tudi kompleksnih tolkalih. Večkrat se ob distorziranih klaviaturah in basih potem pri raperskih skladbah pojavijo grozeče podlage, ki pa imajo na drugi, bolj eksperimentalno-soulovski strani, zaslombo v otožnih molovskih klaviaturah, nestabilnih strukturah skladb, prvinskih otroških offbeatovskih trenutkih ter produkcijskih karakteristikah Pharrellovega in Kanyevega (vidno v I Think) produciranja, ki so večkrat zelo očitne.

Kakorkoli že, gre za najbolj odraščajoč, preračunljiv in premišljen album Tylerja doslej, za nadgradnjo bolj zmedenega in bazičnega Flower Boya, a s podobno strukturo in mešanico peščice raperskih komadov z ostalimi odvodi neo-soulovske pop psihedelije, kjer je tokrat dodan močan pečat ljubezni in znotraj katere se skriva plejada gostov (Solange, Pharrell, Slowthai, Lil Uzi Vert, Cee-Lo, Kanye, Playboi Carti, Santigold, Charlie Wilson, humorist Jarrod Carmichael in seveda nepogrešljiva A$AP Rocky ter Frank Ocean), ki pa razen dveh ali treh primerov igrajo močno stranske vloge. Ob vsem tem ni odveč povedati, da Tyler še vedno najbolj blesti, ko rapa in je podložen s tradicionalističnimi hiphoperskimi beati ter brezkompromisen, le njegov globok glas umanjka.

Nov poskus impresionistične ustvarjalnosti z ustvarjenim novim karakterjem ter naslovi skladb, pisanimi z velikimi črkami, je sicer bolj konkreten kot njegov predhodnik, a bolj kot za poslušalce, ki so ga pripeljali do točke, kjer je danes, album koketira s kritiki, ker si kao upa, je kao napreden in drugačen, čeravno se v polju neo-soulovskih odvodov iz preteklih let skriva veliko več bolj osebnih, drznejših in manj uniformirano premišljenih albumov. Tyler je odrasel, postal je preračunljiv in še naprej poskuša osvojiti drugo, nerapersko publiko, s čimer hiphop znova spravlja v razred drugorazredne glasbe z neko nižjo vrednostjo in ponovno namiguje, da so raperji izhajajoči iz bolj urejenih, srednje ali višje slojnih družinskih dreves tisti, ki se z getovsko, ulično estetiko kaj hitro nočejo več identificirati in namerno ter premišljeno iščejo svoj prostor v kvazi umetniških in bolj ustvarjalnih sferah, v katerih hitro dobijo veliko prijateljev in somišljenikov. Na tak način v nekaj letih prepotujejo pot od homofobnih jeznoritih, prvinskih mladcev do močno etabliranih in angažiranih členov višjega in srednjega sloja z etiketo naprednosti in progresivnosti. Seveda zanj ni nikakršnih ovir, saj je danes potrebno in popularno biti ekstravagantni posebnež, ki s pomočjo spretnih medijskih strategij doseže tudi ušesa ljudi s povsem drugačnimi glasbenimi preferencami, kjer velja za močnega kreativca, čeprav se precej naslanja na delo Pharrella in Kanyeja.

… In navsezadnje je Tyler ravno z IGORJEM prvič skočil na vrh ameriške prodajne lestvice in s tem ujezil nebodigatreba DJ Khaleda, ki je na svojo založbo prinorel popolnoma nezadovoljen, da neka anonimna plata prehiti njegovo zvezdniško ploščo na prodajni lestvici. S tem je Tylerju ponudil nov prostor za spretno izpeljano promocijo.