Nonesuch, 2015

Približno šest let od izida pomembnega albuma Central Market in ravno nekoliko manj od zadnjega koncerta, ki ga je Tyondai Braxton odigral z zasedbo Battles, je prišel HIVE1. Nova plošča stoji kot ekstrakt velike večine tistega, kar je Tyondai glasbeno in skladateljsko počel v vmesnem obdobju. Ta leta so bila zanj zaznamovana z lebdenjem v vmesju newyorškega DIY-a in tamkajšnje institucionalne scene med muzejem in komornimi sestavi za tako imenovano „novo glasbo“. Vrhunci njegove javne vidnosti v tem času se precej spektakelsko razpenjajo med višje profilirana „one off“ sodelovanja, kot je bilo denimo tisto s Phillipom Glassom za priložnost ameriške izvedbe festivala All Tommorows Parties leta 2012, in na drugi strani do njegove za muzej Guggenheim pripravljene multimedijske instalacije. Ta zadnja pravzaprav stoji kot točka geneze materiala za ploščo, ki jo predstavljamo na tem mestu.

Instalacijo za Guggenheim je Tyondai razvil v sodelovanju z danskim arhitektom Uffom Surlandom Van Tamsom in še s petimi drugimi glasbeniki. Načeloma je šlo za kombinacijo arhitekturne prostorske postavitve in v živo izvajane glasbe. S ploščo HIVE1 tako prejemamo transfer glasbene vsebine instalacije v diskografsko formo, vendar pa bi bilo zgolj ob poslušanju plošče izredno težko argumentirati očitnost te premestitve. Forma plošče je namreč zelo klasična albumska forma, sestavljena iz več ločenih kosov, ki nikakor ne sugerirajo neke tretje celote, temveč stojijo sami zase kot popolnoma zaokrožene kompozicije. Zvočno in aranžmajsko se HIVE1 precej razlikuje od predhodnika Central Market. Namesto v velikopotezno orkestrsko gradnjo ali kompleksno kitarsko-elektronsko lepljenje je Tyondai tukaj zaplaval v aktualnejši zvok radikalnih miljejev noisea, sound arta in sodobne računalniške glasbe. Izredno zanimiv in ključen, vendar redko opažen horizont kompozicij s HIVE1 je njihov premik nazaj k orodju zvočne zanke – loopa, ki je tokrat v svoji funkciji veliko bliže metodam Tyondajevih bivših Battles kot pa kompleksni inštrumentalni kompoziciji s pretežnega dela plošče Central Market.

Vzemimo zgolj najočitnejši primer s plošče, drugi komad po vrsti - Boids. Ta celo temelji na vstopu značilnih orkestralnih perkusivnih zvočil, tipično uvedenih tudi na plošči Central Market, vendar so ta tokrat uporabljena v zelo drugačni loopani formi, ki ji nato logično sledijo vstopi še drugačnih tolkalskih in harmoničnih linij, nekaterih sintetičnih, drugih semplanih, tretjih v živo odigranih. Vendar aranžma kosa v celoti temelji na principih dela z loopi, na premeščanju, plastenju, fragmentaciji vzorcev, počasnem uvajanju, umikanju in vračanju motivov. Taka logika je osnova vsega z albuma HIVE1, ki sicer stilsko bega v raznolike smeri, vendar pa zaradi dosledne uporabe izdelane metode ostaja osredotočen in uravnotežen. Kot se velik del prve polovice plošče ukvarja s kompleksnejšimi metričnimi dinamikami, sorodnimi modernistični kompoziciji 20. stoletja, tako se lep del druge polovice plošče ukvarja z bolj na „beat“ popularne glasbe usmerjenimi nastavljanji grooveov in gosteje mreženimi poliritmičnimi strukturami.

HIVE1 zato stilske smernice in raznolike funkcionalne razkole sodobnih bodisi "resnih" bodisi "popularnih" glasb postavlja na stranski tir. Primerljivo ključnim zadnjim letom produkcij Marka Fella – Tyondai Braxton tu uporablja raznolik zvočni material kot skoraj klinično surovino, namenjeno dinamičnim metričnim in ritmiziranim kompozicijskim sintezam, ki brez iskanja zares novega v glasbah vseeno uspejo ponuditi še neslišane reči. Čeprav ob novi plošči mlajšega Braxtona ne gre za prelomno delo ali za temeljni zaznamek neke njegove evolucije, pa gre tu vseeno za premišljen, na nivoju enega ključnih mlajših skladateljev sestavljen kos dela, ki lahko nosi ravno toliko teže, kot mu je lahko iz picajzlastih in površinskih vzgibov po krivici tudi odvzamemo ...