samozaložba, 2024

Najlepše je v dvoje, pravijo, in to drži v mnogih pogledih življenja. Nismo pa prepričani, ali je tako tudi pri glasbenih zasedbah. Obstajajo primeri dvojic, ki niso nikoli potrebovale tretjega člana. Ikonična Simon in Garfunkel, pionirja Daft Punk, pred časom recenzirana The Body, podobno pa je tudi pri nas, še posebej na mladi hardcore sceni, kjer delujeta denimo Ku-Ri-Boh! in Kultivator. V takšnih strukturah odpade velik del mikromenedžmenta odnosov, urnikov in egov v bendu. Delovanje postane dokaj preprosto, kdaj morda celo preveč.

Tudi U$IŁ, objekt tokratne recenzentske oddaje, je dvojec. Sestavljata ga bobnar Maksim Špelko in Janez Weiss s širokovratno električno kitaro. To je vse. Bend nima basista, klaviaturista ali vokalista. Namesto opisnice drum'n'bass, ki je primerna za omenjeni powerviolence projekt Kultivator, je za duo U$IŁ ustrezen opis drum'n'riff tandem, ki se zadržuje nekje v stonerskih, djentovskih in metalskih vodah, kar niti ni presenetljivo glede na vključenost članov v bendih, kot sta Hillbilly with a Chainsaw in Broken Lock.

To nepresenečenje je nekako zapravljena priložnost. Navadno se k solo projektom glasbenikov obrnemo v iskanju drugih, bolj nenavadnih plati njihovega muzikalnega jaza. Vendar v tem primeru to ne drži, kajti U$IŁ je bolj za tiste, ki so slišali glasbo izvornih bendov članov, pa si želijo repete brez posebnih odstopanj. Glasba najnovejšega albuma se več ali manj kaže kot rezultat dveh ljudi, ki rada skupaj jammata. In to že kar dobrih sedem let, zato je igranje že preraslo v harmonično, celovito bitje po imenu U$IŁ. Nobenih površnosti, nobenih nesoglasij, temveč le eno samo čisto štekanje.

Po drugi strani projekt funkcionira tudi kot izmenjevalnica idej med članoma. Skladbe so nabite s premetenimi pogovori med kitaro in bobni, ki včasih vsebujejo nedojemljive interne forice, kažejo pa se tudi v naslovih skladb. Kljub temu lahko bistroumnost ritmov in rifov cenimo vsaj na površinski ravni, zlasti kadar v skladbah občudujemo pretakanje ene ideje v drugo. Moramo pa omeniti, da komadi ne prerastejo idejne ravni oziroma osnutka. Če želimo, se vsekakor lahko prepričamo, da so to samostojne ustvarjalnine, toda nekako se ne moremo znebiti občutka, da so le skladbe, ki v izvornih bendih niso dobile zelene luči.

Leta 2020 je radijski kolega Tine Ferk recenziral prvenec QWA in izpostavil nenaklonjenost dua ušesnim črvičkom oziroma lahko zapomnljivim, preprostim melodijam kot dobro stvar, ki se ponovi tudi na najnovejšem izdelku. Je to, da albumu manjka zapomnljivih delov, njegova prednost? Ne pozabimo, da so lahkó zapomnljiva tudi kompleksnejša glasbena dela. Ničkolikokrat ste že najbrž slišali koga, ki si prepeva kakšno Chopinovo etudo. Ali pa se vam je v mislih zavrtela kakšna pasaža progresivnega metala, denimo komad benda Death. 

Takšna in podobna vnaprejšnja prepričanja se pojavijo tudi pri dvojcu samem. Nedavno tega je eden od članov izrazil odpor do hiperprodukcije in uniformnosti glasbe, ki sta več kot očitno prisotni lastnosti mnogih metalskih oziroma težkokategornih zasedb. Glasba tovrstnih bendov je zato včasih nerazločljiva, še posebej kadar je v njej vokal odsoten. Kot varovalko tako U$IŁ uporabljata predvsem analogno opremo in se ne zanašata preveč na računalniško obdelovanje. Pa vendar ne moremo dejati, da je to res varovalka. Če prisluhnemo albumu, opazimo, da je prežet z ogromnim odmevom, ki večinoma spira zvok kitare. Ta izmenjuje le dve osebnosti: čiste, s chorusom obogatene arpeggie in distorzirano žaganje, ker je to vse, kar lahko analogna oprema temu projektu nudi. Tako dvojec namesto ene kletke omejevanja izbere drugo, kar ju od preostalih bendov nekoliko razloči, toda terja ceno zelo homogenih skladb. Najbolj bodo uživali nostalgični poslušalci ali pa tisti, ki trpijo za amnezijo.

Nianse se tu in tam prikažejo le za hip. Na tem mestu lahko izpostavimo skladbo Duaa Lepinyah, ki se mestoma želi preobraziti v bolj melodični metal, a ga vedno znova posrka nazaj v ritmično žaganje. Prav tako ima bolj proste roke za nadziranje dinamike in niansiranje bobnar Špelko, čigar set je popolnoma akustičen brez kakšnih naklikanih beatov. Ob tem ne uporablja dvojnega bas pedala, kar vsekakor vzame nekaj težkosti komadom. Kolikor so Weissovi rifi težki, so tudi glasni, zato vsa potencialna dinamika bobnov, ki tekmujejo s kitaro, hitro zbledi. Vrh tega ima Weiss veliko več prostora za ustvarjanje, razpolaga namreč tako s toni kot z ritmom, bobni pa so obsojeni strogo na ritem. Ne glede na to, koliko se trudi, lahko opazimo prepoznavnejši Špelkov beat, ki ne pripomore k raznovrstnosti komadov.

Kadar odpikaš druge člane benda, se moraš dodatno potruditi, kadar odpikaš tehnologijo, pa še toliko bolj. Najnovejši projekt dvojca U$IŁ sprva še kar konkretno zašamari, toda po nekaj komadih se prag bolečine dvigne toliko, da muzika samo še tu in tam požgečka.