Debemur Morti Productions, 2024

Nostalgija, močna otožna želja po tem, kar je oseba v preteklosti čutila. Ali mogoče nekoliko drugače, čustvo, ki pomembno vpliva na našo izbiro in uživanje glasbe, filmov, videoiger in podobnega. Želja, ki nas posrka v preteklost, nas lahko prav tako nenamerno zaslepi in odvrne od sedanjosti. Verjetno smo vsi slišali žalostne očitke o sodobni glasbi, da po kvaliteti in učinku na čustva ne dosega standardov preteklih desetletij. Toda mnogi glasbeni zanesenjaki vemo, da je to vse prej kot resnično stanje trenutne glasbene scene, zato bomo temu posvetili tudi dotično Tolpo bumov. Poslušali bomo najnovejšo ploščo novozelandske zasedbe Ulcerate, album Cutting the Throat of God, ki bo izšel ta v petek pri založbi Debemur Morti Productions.

Glasbo Ulcerate bi lahko opredelili predvsem kot tehnični death metal in temu pristavili pridih kakšnega bolj atmosferičnega odvoda. Zasedba je pripravila temačen konglomerat, ki nas, če se mu prepustimo, potegne na dolgo in klavstrofobično, obenem pa vendar čudovito in katarzično potovanje. Vsebinsko se le redko dotakne klišejskih deathmetalskih tem, glasbenike namreč bolj zanimajo eksistencialne stiske, čustvena bolečina in izguba, téme, ki se z mračno naravo glasbe odlično skladajo.

Ulcurate lahko hitro prepoznamo po njihovem skoraj ikoničnem zvoku, ki ga ohranjajo tudi na novi plošči. Najbolj opazna karakteristika benda je virtuozno bobnanje Jamieja Sainta Merata. Čeprav lahko zasedbo označimo za ekstremen metal bend, bi bila zgolj takšna oznaka krivična do bendovega bobnarja. V njegovem igranju lahko prepoznamo vplive iz drugih žanrov, med katerimi najbolj opazimo karakteristike jazza. Druga nepogrešljiva komponenta zvoka zasedbe je koherenca med bobni in kitaro Michaela Hoggarda, ki tudi na novi plošči zažari v vsej svoji veličini, za bas in abrazivne vokale pa je znova poskrbel Paul Kelland.

Kljub temu da so pričakovanja vseh, ki poznajo zasedbo, pred izidom skoraj jasna – neznanska teža, melodična tehničnost in nezemeljska temačnost – ne moremo trditi, da je nova plošča le povprečna imitacija prejšnjih izdelkov. Cutting the Throat of God se zvočno najbolj približa albumu Stare into Death and be Still, na katerem so Ulcerate ob tehničnih sposobnostih izkazali še izreden smisel za pisanje melodij. Čeprav si zasedba zaradi godbe, polne nians, nikoli ni mogla privoščiti zares umazanega zvoka, se omenjena albuma od preteklih vendarle jasno razlikujeta po zelo dovršeni produkciji. Ta zasedbi omogoča izgradnjo še gostejše in globlje atmosfere, glasba pa s tem poslušalca potegne globoko v temačno brezno. Za mastering je tokrat poskrbel Magnus Lindberg, ki se med drugim lahko pohvali tudi s prispevkom na sludge mojstrovini The Long Road North švedske zasedbe Cult of Luna. Ulcerate so za letos torej pripravili ploščo z najčistejšim zvokom doslej.

Ploščo odpre skladba To Flow Through Ashen Hearts. V njej zasedba mojstrsko prepleta spremembe tempa, podprte s čudovito kaotičnimi rifi. Pesem na poslušalca pritisne s čustveno težo, značilno za Ulcerate, in pripravi popolno vzdušje za spust v temačno globino, v katero nas nato požre skladba The Dawn Is Hollow. Občutimo večji poudarek na atmosferi, ki ga skupina ostri že dobri dve desetletji, pri tem pa disonanca in splošno mračno razpoloženje spominjata predvsem na francosko zasedbo Blut aus Nord.

Najimpresivnejša značilnost plošče Cutting the Throat of God je zadušljivo vzdušje, ki se najbolj jasno vzpostavi v skladbi Further Opening the Wounds. Predstavlja eno najzahtevnejših skladb na plošči, ko v zadnji tretjini preide v nekoliko mirnejši, jasnejši odsek in poslušalca potisne v ekstazo. S skladbo Transfiguration In and Out of Worlds Ulcerate pokažejo, da za metalsko težo ni treba poslušalcev neprestano obmetavati z blast beati in potegi po osemstrunskih kitarah. Ostanejo zvesti svojemu receptu in spretno prepletajo zapletene in kaotične dele z nekoliko jasnejšimi ritmičnimi vzorci, ki služijo nekakšnemu popuščanju harmonične napetosti. Podoben trik je skupina že uporabila v preteklosti, morda najbolj očitno v skladbi Exhale the Ashe s predhodne plošče iz leta 2020. 

Kmalu po polovici albuma nastopi singel To See Death Just Once, ki nekako prevzame najboljše kvalitete preteklih skladb in jih sestavi v monolit poliritmov in disonance. Skladbo bi lahko okronali za vrhunec albuma, toda za vogalom nas pričaka še skoraj desetminutni ep. Predhodno ploščo Stare into Death and be Still je zasedba zaključila z morda najbolj graciozno skladbo do tedaj, kar je vodilo v visoka pričakovanja o tem, kakšen bo sklep plošče Cutting the Throat of God. Čeprav bi se morali Ulcerate povzpeti na strmo goro, da bi zasenčili tedanji finale, zaključna skladba z novega albuma poslušalca ne razočara.

Ljubiteljem ekstremnometalske glasbe in glasbe benda Ulcerate se bo pred poslušanjem novega izdelka morebiti porajalo enako vprašanje, namreč ali je zasedba uspela pripraviti mojstrovino, ki jo lahko postavimo ob bok ploščama Stare into Death and be Still in Everything is Fire. Ne glede na visoka pričakovanja lahko z gotovostjo trdimo, da so Ulcerate na novem albumu izkazali vse, kar si navdušenci nad njihovo glasbo lahko želijo. Novozelandski trio je v svoji dvaindvajsetletni karieri dosegel status, ko lahko pričakujemo odličnost z vsako izdajo, prav to pa so upravičili tudi z albumom Cutting the Throat of God. Preprosto rečeno, zasedba je glasbenemu svetu znova ponudila ploščo, ki jo bomo lahko vsi zanesenjaki sloj za slojem kot čebulo odkrivali še prihodnja leta.