Ulver: The Assassination of Julius Caesar

Ulver: The Assassination of Julius Caesar

Recenzija izdelka
3. 6. 2017 - 19.00

House of Mythology, 2017

 

Ulver so že zelo kmalu po glasbenih začetkih veljali za precejšnje posebneže svoje scene. Če so s prvimi tremi izdajami še nadvse elegantno deskali na silovitem valu norveškega blackmetala in folkovskega pripovedništva, so s Themes From William Blake's The Marriage Of Heaven And Hell iz tega okvira nepreklicno izstopili in danes jih je omenjati v povezavi s tem, koliko odstopajo od svojih začetkov, samo še nadvse trapasto in neproduktivno. Kar je sledilo, je večinoma vzbujalo izjemno raznolike odzive poslušalstva in kritikov, nikoli pa ni izgubilo dostikrat nerazložljive privlačnosti.

»Legends fail
And houses fall
In great shame
In elliptical ruins«

Običajno spremenljiva zasedba na čelu s Kristofferjem Ryggom namreč z vsakim novim albumom še nekoliko razširi svoje torišče, te razširitve pa se ne loteva le z novimi orodji, temveč z domišljijo, zvedavostjo in načitanostjo ter zlasti z nenehnim prikrojevanjem lastnega izročila, ki ga nedvomno povezuje neka rdeča nit, a je hkrati povsem jasno, da je ta nit zelo gibka in da skorajda ni niše, skozi katero je ne bi bilo mogoče speljati.

»I want to tell you something
About the grace of faded things
The draped compositions
Hiding from the new world«

Če že ne najboljši, pa vsekakor najbolj neposreden dokaz tega je novi album The Assassination of Julius Ceasar, ki je napolnjen s pomeni, referencami in uvidi v mnoge svetove, ki se najprej skorajda ne zdijo smiselno povezani, nato pa kar naenkrat in vse bolj neobrzdano iz njih začnejo izraščati bajne in pretresljive in presenetljive in morbidne in še marsikakšne pripovedi, za katere je jasno, da jih ne poslušamo le po golem naključju in kot izraz trenutnega navdiha, temveč da se med sabo oplajajo in izzivajo.

»An army charges upon the land
To the sound of retreat
This is bigger than us
A stronger wind is blowing
Blowing from Paradise
Into the world to come
Progress is its name
Death nods his head«

A povejmo vendar najbolj očitno: nova plošča Ulver je album hitičev. Torej, komadov, ki so hitro zapomnljivi in dolgo ostanejo v ušesu. O tem si bomo pač vsak mislili svoje in na tem mestu ne bomo razpravljali o tem, kako blizu popa je preblizu in če sploh je preblizu in tako naprej. Če Ulver ne bi bili dejavni že skorajda četrt stoletja, bi jih ob aktualni izdaji namreč zlahka pospravili v predal bendov, ki so uspešno naskočili modni val synthwavea oziroma sorodnih zvrsti, denimo v maniri Kyla Dixona in Michaela Steina, ki sta ustvarila soundtrack za še en nedavni popkulturni hit, namreč serijo Stranger Things.

»I have seen the world you believe in
Black ships with rats, dead Caesars and sons
Hear the children sing, they cry murder
What is done is done and there is more to come«

Ulver so svoje ime že večkrat pustili na različnih seznamih vplivnih glasbenih akterjev – včasih tudi na lastno presenečenje –, a smo pri opredelitvi miljeja, v katerem ostaja največ njihovih sledi, stalno v nekakšni zadregi. Njihovo diskografijo zaznamujeta predvsem žlahtna ambicija in raziskovalnost, ki se na pričujočem albumu izrišeta kot dve jasni prvini: najprej so tu torej nesramežljive pop strukture in sintovsko darkerske, a vseeno prijetne zvočne podobe, ki se jih ne da enostavno navezati na nobeno od preteklih izdaj te zasedbe. Nato pa pridemo še do izjemno močne idejne in zgodovinske polnosti skladb. Te imajo toliko identitete in toliko teže, da se njihova hotenja med sabo kar nekako izrinjajo, prekrivajo, zadevajo druga v drugo, hkrati pa skorajda vsak posamezni verz vzpostavlja svoj izkustveni prostor, nad katerim raste širši lok zgodbe.

»Back to the beginning of time
An endless beach
Where a table has been set for one
With salt and water
Lay down the kid
And turn around and leave«

Za boljši občutek pa tudi iz spoštljivosti do materiala morda velja navesti vsaj katerega od mnogih zgodovinsko-družbenih fragmentov in aluzij, ki so – sicer nekateri bolj očitno, drugi manj – osmišljeni na tem albumu. Ustavimo se kar pri naslovu, ki, bodimo pošteni, najprej izzove nekaj dvoma. Zlahka se mu posmehnemo, češ kaj pa naj s smrtjo Julija Cezarja leta 2017, ko pa je v našem skupnem družbenem ognju toliko drugih, bolj vročih in neprijetnih želez, ki bi jih lahko kovali in iz njih iztisnili avtentično umetniško izjavo?

To nam bo morda najbolje pomagala razumeti skladba Angelus Novus, ki je naslovljena po risbi Paula Kleeja, dopolnjuje pa jo spis Walterja Benjamina, ki v zvezi s tem umetniškim delom zapiše, da »prikazuje angela, ki je videti, kot da se želi odmakniti od nečesa, o čemer zbrano kontemplira. Njegove oči široko strmijo, usta so odprta, krila razprta. Tako si predstavljamo angela zgodovine. Njegov obraz je obrnjen v preteklost. Kjer mi zaznavamo sosledje dogodkov, vidi on eno samo katastrofo, ki se kopiči, razvalina na razvalino, pred njegovimi nogami. Angel bi rad ostal, zbudil mrtve in nazaj sestavil tisto, kar je bilo porušeno. A iz raja prihaja nevihta; s tako silo se je ujela v njegova krila, da jih angel ne more več skleniti. Nevihta ga neustavljivo potisne v prihodnost, proti kateri je obrnjen s hrbtom, med tem pa začne kup ruševin pred njim rasti proti nebu. Ta nevihta je tisto, čemur rečemo napredek«.

»Tragedies repeat themselves
In perfect circle
Wrong, wrong, wrong
(As in death)«

Za Benjamina je bil zgodovinski napredek namreč kruta iluzija, ta ciklična ujetost pa je na The Assassination of Julius Ceasar prikazana in zabetonirana še z mnogimi drugimi literarnimi in zgodovinskimi referencami ter osebami, od princese Diane do papeža Janeza Pavla drugega, od rimskih boginj in tradicij do Charlesa Mansona. In tako naprej. Volčje krdelo je skratka zasnovalo enega najbolj celostnih, poslušljivih in pomenljivih letošnjih albumov, ki je naravnost odličen tako z vidika vzdušja kot tudi vsebine.

 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentarji

pridna Nina, si resnična opisovalka ...

ali je lahko opisovalka neresnična?

Pa še kako ...

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.