Cursed Monk Records, 2025

Tokratna recenzentska pota nas peljejo v okupirani Belfast Severne Irske, od koder prihaja hrupna trojica Unbelievable Lake. Kaže, da se je s prebojem radikalno nabritih Kneecap vzpostavil kanal, skozi katerega na celinski trg priteka več podtalnih zasedb otoka Éire. Žanrski označevalci, kot so eksperimentalni psych, doom in krautrock, ki jih navajajo ob glasbi, lahko hitro vzbudijo idejo, kako bo slišati celota. Unbelievable Lake ustvarjajo muziko od leta 2017, ko so izdali precej naivnejši naredi sam in z vsemi kitarskimi efekti preteklega desetletja prežet album Deforestation: Books 1–3. Za jasnejši zvočni oris obravnavanega albuma si predstavljajte denimo zgodnje Tame Impala ali pa domače persons from porlock. 

Ena reč, ki izstopi že na prvi pogled, je dejstvo, da je na obravnavanem albumu I Have No Mouth and I Must Scream en sam komad. Ta način dela trojica kultivira od prvenca, na katerem so sicer tri skladbe, toda vse dolge povprečno dvajset minut. Očitno se je standardnih vinilskih 45 vzpostavilo že na predzadnjem izdelku, ki so ga fantje lansirali pred dobrimi petimi leti. Izpostaviti moramo, da gre tako pri predhodnem Forgive kot pri aktualnem I Have No Mouth and I Must Scream resnično za en sam komad in ne denimo produkcijsko lepljenje začetkov in koncev, da bi album bolje tekel. 

Odločitev za takšno potezo v današnjem času lahko obravnavamo z več plati. Prva je seveda problematika radiofoničnosti. Razen v posvečenih oddajah ne bo nihče namenil dobrih 40 minut obskurni irski krautrock zasedbi. Po drugi strani pa je to dobro zdravilo za vse, ki želijo popraviti svoj razpon pozornosti. Poslušanje komada namreč zahteva precejšen angažma. S teh vidikov odločitev zagotovo kaže na močno in samozavestno držo ustvarjalcev, ki ne sprejema ustvarjalnih kompromisov. 

Še bolj pri tem izstopa čisti kompozicijski vidik. Kljub temu da je glasba počasna in tehnično preprosta, album še zdaleč ni dolgočasen kot bi lahko bil ob prvem branju žanrskih označevalcev. Prav nasprotno. Teme se po stari progovski tradiciji odvijajo ritualistično in trio z odličnim aranžmajem poskrbi, da se nikoli ne naveličamo inštrumentacije. Jasno je, da je živa igra tisto, kar je triu resnično pomembno, z albumom pa uspe pokazati prav to. V zakup moramo vzeti tudi zasedbino pomnjenje strukture komada, ki je veliko bližje kakšni jazzovski suiti ali standardni umetnostni kompoziciji kot pa alternativnim kitarskim štikeljcem. 

Če želimo biti zares pedantni, se lahko obregnemo tudi ob dejstvo, da fantje pojejo v angleščini, kar zagotovo ni v antikolonialnem duhu časa njihovih vrstnikov. Toda konec koncev lahko to zvrnemo na isti motiv kot 40-minutne komade. Unbelievable Lake kot dozorel jam bend ustvarjajo muziko v prvi vrsti zase in zato, ker se sliši dobro, v drugi vrsti verjetno za vse pajzle in prepirsane Belfastčane in nazadnje še za širno globalno poslušalstvo. 

Trojica je spletla in izvedla izjemno kompozicijo, album v liniji bendov Slint in Black Country, New Road, brez ozira na dobičkonosne in politične trende glasbene industrije. I Have No Mouth and I Must Scream ima arhaično vlogo glasbene vizitke, ki obeta in nas vabi k obisku živega nastopa. Zaključimo lahko, da Unbelievable Lake zaznamuje osvežilno nepretenciozna starošolska drža in obenem dobro premišljena in izvedena kompozicija.