Static Shock Records/Fashionable Idiots, 2019

Redki so glasbeni izvajalci ali zasedbe, ki se izrazito izogibajo samopromociji in kampanjam hajpa in ki jim hkrati uspe doseči močan odziv med poslušalci. Človek bi rekel, da so mimo časi, ko je bil word of mouth še kaj vreden, a še zmeraj se najdejo glasbeniki, ki zgolj na podlagi širjenja informacij od ust do ust pritegnejo širšo pozornost, instantno vplivajo na sceno in vnesejo zelo potreben svež veter. drone emoji je bržkone en tak redek primer na domači sceni, v polju punka in širšega neodvisnega rokenrola pa v ta koš zlahka umestimo protagoniste današnje Tolpe bumov Uranium Club. Bend že od leta 2014 gradi svojo prepoznavnost z ekscentričnim, razgibanim igranjem, nekje na robovih punka in garaže, kar smo že opisovali v pretekli Tolpi, posvečeni njihovi glasbi. A zdaj so na svoji tretji dolgometražni plošči The Cosmo Cleaners svoj glasbeni izraz še malo predrugačili. Bend se sicer še vedno znatno opira na svoje dosedanje principe igranja, vendar vse, kar je tu novo - pogosta kitarska umirjanja, daljši bendovski jammi in preoblikovana kritična drža - naredi novo ploščo za še najbolj izrazit izdelek Uranium Cluba do tega dne.

Uranium Club so že z svojo prvo ploščo postavili temelje, na podlagi katerih se je bend dalje razvijal in vzpostavljal svoj koncept. Čeprav se zasedba namenoma baha z velikimi izjavami, kako da ima za svoje pokrovitelje različne korporacije in druge sumljive institucije, se dejansko strogo drži grassroots etike in lastne ideje udejanja zgolj in izključno pod lastnimi pogoji. Uranium Club razmišlja o različnih potencialih glasbene skupine kot take – zdi se, denimo, da je v njihovem primeru nastop na odru enako pomembna komponenta kot glasba sama; ideja za estetsko podobo albuma pa ima vsekakor namen v trenutku zapeljati poslušalca. Razmisleki, ki jih načenjajo Uranium Club, pa so morda še pomembnejši kot njihovo igranje.

Na svoji tretji plošči The Cosmo Cleaners Uranium Club kot rečeno ohranja dovolj soroden pristop kot v preteklosti. Ponudi tudi sveže bodikavo riffovje, ki sicer ni tako daleč od njihovega dosedanjega dela, a je izvedba tokrat verjetno še najbolj prepričljiva in neustrašna. Na albumu najdemo skrbno izbrane komade, izmed katerih redko katera zazveni podobno kot prejšnja. Bend v podajanju vzdušja občasno totalno preseneti, recimo v komadu Man Is The Loneliest Animal, ki se ponaša s 70’s rokovskim sentimentom - precej netipično za Uranium Club. Na albumu najdemo tudi za bend že značilne, tokrat še bolj razvlečene kitarske jamme, nad katerimi člani benda recitirajo spoken-word pasaže. S takim pristopom so pred nekaj leti nastopili tudi britanci Sauna Youth; še bolj odmeven primer je bil Crassov album Yes Sir, I Will, a so v primerjavi z njim sporočila Uranium Cluba bolj zakrita, cinična in nikakor tako jezna. Slučajno, ali pa tudi ne, se album zaključi s komadom Interview with The Cosmo Cleaners, katerega uvodni klavirski segment je skoraj popolnoma identičen tistemu iz komada All My Friends zasedbe LCD Soundsystem. To je nedvomno precej čudna sopostavitev dveh zelo različnih svetov, četudi morda nenamerno.

O Uranium Club je zanimivo razmišljati tudi s časovne distance: bend nikoli ni zapustil punkovskih založb, s katerimi je sodeloval že od začetka, nikoli ni želel dolgih promocijskih turnej ali kakršnihkoli kompromisov. Tempo si narekujejo sami, postavljajo si zgolj lastne cilje in pravila. Ne potrebujejo prisotnosti na družabnih omrežjih, niso odvisni od čakanja na javna sredstva, ne zanašajo se na krog showcase festivalov. Že njihova uradna spletna stran je en velik hec. To je tisto nekaj, kar si tako sposobni in blazno ustvarjalni glasbeniki lahko privoščijo. Bendu je v kratkem času na sceni uspelo vtisniti svoj prodoren pečat. Njihovih tisoč do dva tisoč prodanih vinilk enega albuma je že povzročilo hude premike. In kaj si torej tak bend, katerega premišljena kritika vselej preizkuša nove, še nenadejane oblike, sploh lahko še drugega želi?

Uranium Club je ameriški rokenrol bend, popolnoma osredotočen na svojo delo in ki dobro ve, kaj hoče. Čeprav se imajo posamezniki v bendu za psevdointelektualce, pa reference, po katerih posegajo, strukture njihovih besedil in cilji njihove kritike nikakor niso trivialni. Obilica njihovih misli gotovo pove več, kot bi imel avtor te recenzije povedati o večini bendov na punkovski sceni. Uranium Club si z bendom ne gradi denarne ozimnice in le tako jim uspe ohraniti zdrav odnos do lastnega dela. Namesto da bi bend deloval za svoj proračun, posamezni člani delajo v tovarnah ali pa prostovolijo za revijo Maximum Rocknroll, ki bo, če še ne veste, ta mesec objavila svoj zadnji tiskani izvod. Plošča The Cosmo Cleaners je verjetno do danes najzahtevnejša plošča Uranium Cluba, ki poslušalca ne potegne že iz prve. Sporočila tokrat niso toliko in your face, raztresena dinamika plošče bo marsikoga zmedla. A očitno je, da bend veliko tvega in se ne želi ponavljati. Zato bi zlahka podcenili to izrazito skupinsko, premišljeno ploščo, ki so jo tokrat pripravili ameriški podtalneži Uranium Club.