samozaložba, 2020

Govori se, dragi tovariši in tovarišice, da je tehnologija že tako napredovala, da bomo čez nekaj let tudi mi, navadni ljudje, seveda z zajetno vsoto denarja lahko odšli na potovanje v vesolje. Vsekakor se takšna ideja v današnjih časih, ko je že potovanje v drugo občino pravi luksuz, zdi popolnoma iracionalna. Obstaja pa trik, kako doživeti tisto, kar se dogaja tam zgoraj, in to, če verjamete ali ne, zastonj!

Pri tem nam lahko pomaga Valentino Bošković, bolj znan kot prvi astronavt s hrvaškega otoka Brač. Bošković je namreč na njem živel v 17. stoletju, z njega pa se je leta 1646 lansiral v vesolje, natančneje na zvezdo Sirij. Trenutno živi zelo hedonistično življenje, s svojim raketomobilom pa včasih odpotuje tudi na Pluton ali Mars. Tisto, kar je namreč najpomembnejše, je dejstvo, da od njega poleg opisov vesoljskih doživetij pridobivamo informacije tako iz preteklosti kot tudi prihodnosti. Astronavt sporočila seveda telepatsko pošilja fantoma, ki se imenujeta Branko Dragičević ter Josip Radić in živita na relaciji Split–Zagreb, s srcem in dušo pa sta, kot predvidevamo, na otoku Brač, kjer sta tudi odraščala. 

To je torej zgodba, za katero se skriva hrvaška zasedba oziroma duo Valentino Bošković, za katerega smo verjetno vsi v določenem trenutku mislili, da gre za solo izvajalca. Duo je nedavno, tokrat v samozaložbi, izdal tretji album, poimenovan Velika Praska. Seveda gre za ženo Velikega poka, avtorja vsega, kar vidimo pred sabo. Kot pravita Josip in Branko, če ne bi bilo tega luštkanega gospoda, mi in ta album prav tako ne bi obstajali. Dvojec se z imenom albuma ponovno navezuje na vesoljske elemente, enako kot je to storil pri albumih VSSR  in Marsovska Listina ter kompilaciji Vodič kroz galaksiju za redikule. Skladbe zanj so bile posnete med letoma 2018 in 2019, kar pomeni, da jih nekaj poznamo že od prej, saj so bile objavljene kot singli. Snemanje je načeloma potekalo na rekah Kupa in Mrežnica ter v določenih segmentih tudi v Zagrebu in Splitu. 

Glede zvočne podobe duo Bošković ostaja zvest zvoku cosmic disca, vendar tokrat v večji meri koketira s psihedelijo in improvizacijo, pri petju pa pluje po bolj sentimentalnih in melanholičnih vodah, kot mu je bilo v navadi v dosedanjem ustvarjanju. Sentimentalna, hkrati pa zelo ležerna atmosfera lebdi po celem albumu, še najbolj v tematikah, ki se pojavljajo v skladbah, ki zadevajo navadne ljudi in njihove zgodbe. Takšna je na primer druga skladba Pippanonna, ki govori o ljubezenskem trikotniku iz leta 1944, do njega pa je prišlo na eni izmed braških plaž med Pippanonno, Donom Ferdinandom ter Donom Sandrom. Na podoben način je zasnovana tretja skladba Amorella, ki govori o osemdesetih letih, ko je bila v splitski ladjedelnici Brodosplit ustvarjena svetovno znana potniška ladja Amorella. Sam komad govori o lahkotnem, ponosnem in precej čudovitem življenju delavcev v pristaniščih in ladjedelnicah na Jadranski obali v preteklih časih. Nostalgične teme s pomočjo modernih synth pop ritmov in disco zvoka ter majhne porcije elektronike in spacewava ponudijo novo, tokrat dalmatinsko obliko retrofuturizma. 

Skladbe so konstruirane z močno noto konkretnosti in jasnosti, čeprav se to zelo slabo prevaja v samo poslušanju besedila, saj je jezik nekoliko težje razumljiv. Duo je zopet pisal v braškemu narečju, kar pomeni, da je prisotnih veliko italijanizmov kot tudi izrazov, ki so bili aktualni v 17. stoletju. Besedila postanejo mnogo bolj razumljiva, ko se preberejo, če bi to želeli, pa so dostopna na bendovem YouTube kanalu. Jasnost in konkretnost pa se bistveno kažeta v igri med samozavestnim petjem ter šopkom dramatičnih delov, ustvarjenih z ritem mašino, ki skupaj ustvarja zelo šarmantno atmosfero. 

Morda je edinstveni prikaz ustvarjene atmosfere zadnja skladba Adio Trafikonte, pri kateri so sodelovali še člani splitske hip hop zasedbe TBF. Posvečena pa je preminulemu novinarju Predragu Luciću, ki je za reški portal Novi List pisal dnevno kolumno, imenovano Trafika, sam pa se je poimenoval Trafikonte. Na prvi posluh bi instinktivno dojeli, da duo opisuje vsakdanjo situacijo, ko tete, ki nam iz sosedske trafike vsak drugi dan prodaja čike, ni več. Pravi pomen je globlji ter pravzaprav ni tako žalosten, kot bi lahko bil, vse zaradi ustvarjene synth pop atmosfere. 

Valentina Boskovića, ki se bo z raketomobilom po 400 letih končno spustil nazaj na Zemljo, lahko ujamemo na valentinovo leta 2046 na Vidovi Gori na Braču, s katere se je tudi lansiral v vesolje. Zaenkrat pa se bomo le poglobili v lepoto in očarljivost vsakodnevnih situacij, odnosov posameznika do družbe, narave ter nenazadnje do samega sebe. Kot je to naredil Valentino Bošković na otoku Brač, lahko v svojem mehurčku najdete neskončno vesolje. Ne samo, da lahko z novim albumom odpotujemo v sosednjo galaksijo, odpotujemo lahko celo v drugo dimenzijo.