Northern Electronics, 2015

Tokratna Tolpa bumov nas bo odvedla v hladnejšo pokrajino. Natančneje nas naslov albuma pelje v kraj po imenu Ursviken, ki je lociran nekje ob vzhodni obali zgornje polovice Švedske. Ob štetju prebivalcev leta 2010 so jih tam našteli 3977 in precej varno je reči, da se naslov albuma močno navezuje tudi na to utesnjujočo številko. Mesto se poleg prebivalcev ponaša še s tvrdko, ki slovi po menda izvrstni obdelavi industrijskih kovinskih polizdelkov, v današnji Tolpi bumov pa se sprašujemo še po ostalih značilnostih okoliša in njegovega vzdušja, odgovornega za naslov albuma.

Tisti, ki si muhasto usodo ta čas delite z avtorico današnje oddaje in se tako ob poletnih večerih neizogibno zadržujete blizu ljubljanskih Križank, kjer lahko redno spremljate razprodane Abbine mjuzikle, tega morda ne boste takoj verjeli, a Švedska se poleg neumrljive zapuščine omenjene zasedbe ponaša pravzaprav z zelo živahno in razgibano glasbeno sceno, na kateri je v Stockholmu leta 2013 vzniknila tudi založba Northern Electronics, ki je založila današnji album. Plodovito založbo je ustanovil producent Abdulla Rashim, za precejšnji delež izdaj pri njej pa je pod takimi ali drugačnimi imeni odgovoren prav gost nocojšnje Tolpe bumov. 

Pod imenom Varg namreč najdemo Jonasa Rönnberga, ki svoj izraz gradi nekje na stičiščih techna, ambientale, drona in celo nojza, s številnimi bolj ali manj omejenimi kasetnimi in vinilnimi izdajami pa mu je uspelo pritegniti tudi pozornost založb, kot so Semantica in Opal Tapes. Rönnberg je letos že nanizal nekaj različnih izdaj pod svojimi psevdonimi, Ursviken pa je njegovi drugi polnopravni dolgometražec pod imenom Varg; prvega z naslovom Misantropen je pri Northern Electronics povil leta 2013 in poskrbel tudi za nekaj krajših izdaj in čudaškosti, ki jih je priskrbel v paketu z njimi - ob nakupu ene njegovih kasetnih izdaj denimo zraven domnevno dobite še pepel pogorele cerkve. Ne pozabimo, niso samo na Norveškem zažigali osovraženih verskih ustanov.

Ursviken se podobno kot Vargove dosedanje izdaje posluša kot zelo intimen album, ki ga sestavljajo skrbno secirani in rekonstruirani spomini. Uvodna in hkrati naslovna skladba z zavijanjem vetra in pretakanjem vode nakaže teren, na katerem se bo plošča vila naslednjo uro, kolikor je dolga. Žalobne melodije, ki se zlagoma izvijajo izpod pljuskov in odmevov, v poslušalsko zavest evokativno prikličejo podobe enolične in puste pokrajine, slednja pa svoj pečat pušča tako na samem zvočnem izrazu kot na poimenovanjih skladb. Ritmika na pričujočem albumu je precej minimalistična oziroma skrčena na tisto najbolj nujno potrebno za to, da dobro umerjena repeticija ne preraste v pomanjkanje idej. Predvsem na drugi polovici albuma že tako okleščene in nepravilne ritmične elemente brez zadržkov skoraj v celoti požrejo reverberacije in hrupni elementi, ki za sabo puščajo ali melodično malodušje ali pa zamaknjene techno sunke. Ne bi bilo torej prav reči, da je album brez določene mere plesnega potenciala, a ta vsekakor ni v prvem planu, zdi se bolj kot nekakšen stranski presežek, ki pa zato ne izgubi na teži. Konec koncev tudi shoegazerji plešejo, le žarometom plesišča se raje izognejo. 

Čeprav gre za producenta, ki je zares dejaven komaj dobri dve leti, lahko vsekakor rečemo, da gre znotraj žanrskih razsežnosti, v katerih kuje svoj vedno bolj prepričljiv izraz, nedvomno že zdaj za markanten in značilen glas, povezava z založbo Northern Electronics pa se zdi nadvse smiselna in glede na skupno vizijo, ki si jo delita z ustanoviteljem, pravzaprav najbolj logična izbira.