Northern Electronics, 2020

Preden današnji glasbeni spomenik razstavimo na posamične komponente, se na začetku ne moremo izogniti bolj splošnemu premisleku. Tega nam narekuje trenutna konstelacija časa in prostora, v kateri je možno najti nov način bivanja. Praksa kontemplacije in opijanja z močno dozo samorefleksije namreč kriči tudi po ponovnem razmisleku o samih namenih in smislu zvočnega ustvarjanja. Ne glede na stopnjo siceršnjega zavedanja nas lucidneje sooča s tistim, kar nas je kot posameznika v kontekstu skupnosti menda že v samem izhodišču določalo. Če za hip odmislimo entiteto svetovnega spleta, ki tudi v okviru današnjega osrednjega predmeta raziskovanja ne sme ostati popolnoma zapostavljena, lahko trdimo, da mnogi ustvarjalci elektronske glasbe tiste najbolj intimne dražljaje zopet prejemajo iz lokalnega okolja, ki so ga v preteklih letih zasenčili žarometi klubskih plesišč.

Ker je na sceni sproduciranega toliko zvočnega in družbenega hrupa, švedski producent in DJ Jonas Rönnberg oziroma Varg2™ zavzame pozicijo proti njej. A ne glede na zorni kot samozaznavanja na njej deluje in jo posledično sooblikuje. Čeprav kot akter obstaja na obrobju purističnega techno reda kot produkta zagrizenih določevalcev okusa, tega z lastne pozicije vendarle skuša preoblikovati z vpeljavo sodobnih žanrov v svojih setih. Ustvarjalčevo dosedanje izražanje je morda ravno zato, da bi omejeni hedonistični sceni postavljalo ogledalo, nekaj časa viselo na ravni samodegradacije.

Ta naravnanost se je na primer manifestirala leta 2019 na albumih Fuck Varg in Entropic Dances, pod površjem njegovega mrkega izraza pa so v zatišju tleli ostri drobci krvavih zgodovinskih dejstev. A vendarle je napočil čas, ko se je ustavilo kolesje techno scene, ki po Vargovem mnenju kot skupnost obstaja le navzven in ki jo primerja z ouroborosem - kačo, ki grize lastni rep. V tem zatišju pa se je ustvaril intimnejši prostor za izražanje tistega, kar je zaradi nenehnega bučanja valov avtorjeve jeze do sedaj ostajalo še neizraženo.

Lani novembra je torej pri svoji domači založbi Northern Electronics izdal album oziroma hommage komunističnemu časopisu Norrskenflamman, ki je bil ustanovljen leta 1906 kot regionalni časopis švedske socialdemokratske delavske stranke. Štiriintrideset let kasneje sta direktor podjetja Skansen in Paul Wretlind - predsednik oddelka liberalne ljudske stranke, v prostorih tiskarne časopisa izvedla teroristični napad, v katerem je požar vzel življenje petim ljudem. Netilci ognja umorov niso nikoli priznali, kar je najbrž razlog, da je v soju nordijske aurore in v sodelovanju z lokalnimi umetniki Varg to spominsko občutenje materializiral z dvema ambientalnima petnajstminutnima kompozicijama, ki ju bomo poslušali v današnji oddaji.

V prvem delu smo poslušalci najprej soočeni z nekakšnim nagovorom ali izjavo v švedščini. Slogovno meji že na repanje in nas povede na zvočni trip po mili, hladni pokrajini, ki jo glasbenik ustvarja s plastenjem frekvenc. Ta podlaga, ki se ji v nadaljevanju priključijo ostali izseki, ki poskušajo zajeti razsežnosti umovanja časa in prostora skozi prizmo sodobnosti, pa je pravzaprav podobna tisti glasbi za zdravljenje, s katero naj bi se lažje rešili iz eksistencialne stiske. Ko smo namreč že udobno nameščeni pod okriljem frekvenc, nas sinhrono s postopnim prodiranjem spremljave čela izvajalke CTM kot nekakšen posthumanistični manifest nagovori digitaliziran glas. Njegova funkcija pa ne učinkuje kot propaganda idej, ampak prej kot nekakšna vodena futuristična meditacija, ki prevzame mesto klasičnih meditacijskih prijemov in na kognitivni ravni bolj natančno ujame globalizacijskega techno duha.

V drugem delu kasete se v kompoziciji že jasneje izriše Vargov siceršnji slog, v katerem ne umanjka vključitve hiphoperskih beatov, repanja Lapin Kinga in distorziranih robotskih vokalnih vložkov, ki govorijo o mistiki, rožah in dualnosti sveta. Čeprav se zdi, da nas kompoziciji povabita v nekakšen tretji svet, v katerem se kot poslušalci sedaj nahajamo, pa iz tistega drugje prek glasov, ki govorijo o dogodku s časopisom, začutimo veliko skrbi, strahu in negotovosti. In to so čustva, s katerimi se publika lahko poistoveti tudi danes.

Za zaključek bi lahko rekli, da gre pri albumu Norrskenflamman za poskus hkratnega osmišljanja časa, z njim povezanih diskurzivnih in duševnih implikacij ter spomina, ki v svoji čustveni osnovi še vedno temelji na istih, a tehnološko modificiranih človeških značilnostih. Zdi se, da se je Vargu s ponikom scene odprla pot v lastni in tudi kolektivni duševni spomin, ki se osredišči v točko znotraj in zunaj sociokulturnega konteksta in z zvočnim kiparjenjem ter kolažiranjem omogoča refleksijo o bolj temeljnih vprašanjih o naši eksistencialni vključenosti v svet, ki jih kot družba ne moremo več ignorirati ...