Vasko Atanasoski: Pazi kuče

Balkan veliki/Geenger, 2017

Pazi kuče je resda albumski prvenec Vaska Atanasoskega, toda makedonski glasbenik ima za sabo plodno kariero. Kot kitarista in tekstopisca smo ga tudi na frekvenci Radia Študent denimo spoznavali skozi njegovo delo v novovalovsko zvenečih veljakih Bernays Propaganda, njihovi sestrski, kitarsko trši zasedbi Xaxaxa in še nekaterih drugih. Pred nedavnim pa je nekaterim sodelavcem naše glasbene redakcije v oko padla tudi spletna založba Atanasoskega, imenovana Balkan Veliki, pri kateri so od lanskega leta objavili nekaj deset plošč raznoterih glasbenih obskuritet iz Makedonije in širše regije. V njenem katalogu se je zdaj znašel tudi Atanasoskijev album, ki so ga objavili tudi pri zagrebški založbi Geenger. Pazi kuče na prvi posluh izpade precej zadržano, neambiciozno, a podrobnejši posluh razkrije, da gre za zrelega avtorja in zelo zanimivo ploščo, ki nagovori predvsem ljubitelje glasbenih posebnežev.

Atanasoski in v eni od skladb Kristina Gorovska, sicer pevka zasedbe Bernays Propaganda, pojeta v makedonščini, zato je tematike in narative plošče tistim, ki ne razumemo jezika, težko razvozlati. Toda to ne pokvari vtisa plošče. Da se ustvarjanja loteva z zdravim, tudi družbenokritičnim razumom, je navsezadnje znano že iz delovanja njegovih matičnih zasedb. Bi pa po razpoloženju skladb lahko ugibali, da se s ploščo Pazi kuče nemara loti osebnejših, intimnejših tem. To razpoloženje pa ponudi nenavaden kontrast. Na eni strani ugaja z umirjenostjo, na drugi pa se predvsem na račun zamaknjenega prepevanja in hladne atmosferičnosti pogosto pojavi vtis, da se pod površjem morda skriva nekaj temačnejšega, celo zloveščega. Tukaj se v spomin denimo prikrade izjemen vizionarski album Oar, ki ga je po tem, ko so ga leta 1968 izpustili iz psihiatrične bolnišnice, posnel Skip Spence in je obveljal za enega najbolj markantnih glasbenih dokumentov bolečine in zmedenosti. So pa to kakopak le ugibanja, ki jih bo bodisi potrdil ali pa ovrgel obisk Atanasoskega v Ljubljani prihodnji teden.

No, še eno vzporednico med ploščama Oar in Pazi kuče lahko potegnemo tudi skozi podobni metodi zvočnega kolažiranja. Atanasoski tukaj z vzorčenjem brska po zanimivih, kontrastnih muzikah. V skladbah se denimo pojavijo koščki skladb različnih ustvarjalcev, kot so psihedelični folkerji Crosby, Stills, Nash & Young pa brazilski ekscentrični genialnež Tom Ze, psihedelični dubberji African Head Charge, elektronska veljaka Boards of Canada in kalifornijski beat sufi Gonjasufi. Priložnostno na površje pokuka tudi tipičen balkanski melos, drugje senzibilnost zgodnjega Devendre Banharta ali pa pop čudaškost Ariela Pinka. Kljub vsem tem na prvi pogled težko združljivim referencam pa plošča Pazi kuče očara z izrazno zaokroženostjo. Ves ta zvočni kolaž namreč ostaja povsem podrejen izpovedim posameznih skladb, vsak zvočni drobec je v kontekst umeščen premišljeno, nevsiljivo, a hkrati predstavlja pomemben kamenček v širši sliki. In naj vas te starejše glasbene reference na zavedejo. Čeprav se nasloni na občutek nostalgije, je Pazi kuče nesporno izvrsten sodoben glasbeni izdelek.