Avantgarde Music, 2024

V tokratni Tolpi bumov se spuščamo v mrko, hladno in gosto megleno globel, iz katere se zadnje čase kot neprekinjena meglica dvigajo mnoge temačne zasedbe. Pred glasbenim prenasičenjem niso varni niti odvodi, ki se vlečejo le po najtemnejših kotičkih glasbenega podtalja. Posledično je težko razdeliti in opredeliti vse aktualne blackmetalske revivaliste. Ujetost v staro šolo drugega vala se pogosto izkaže za sicer kvalitetno glasbo, ki pa kmalu pokaže tudi pomanjkanje lastnega izraza in značaja. Seveda obstajajo izjeme, ki se zbirajo pod okriljem odmaknjenih, drugovrstnih založbah, kot je denimo Avantgarde Music. Tej pripada tudi protagonist Tolpe bumov. Morda prav naval zasedb, ki vzore iščejo v bendih iz zadnjega desetletja preteklega stoletja, omogoča, da Vástígr v tej množici dojemamo kot neke vrste posebnost.

Vástígr je avstrijski solo projekt, ki navkljub alpskim koreninam več vplivov črpa iz nekoliko bolj severnih evropskih krajev. Najbrž bi lahko največ vzporednic povlekli predvsem z islandskimi skupinami. Dežela, znana zlasti po mnogih slapovih, aktivnih vulkanih in vročih vrelcih, je že desetletja usmerjena v edinstvene mračne blackmetalske variacije. Islandski black metal zaznamujejo disonantne kitarske pasaže, divji in mogočni vokali ter neprekinjeno gosta atmosfera. S tem predstavlja mogočno silo, ki ponuja zasedbe visokega kova, od neizprosnih Svartidauði, prek halucinogenih Auðn do atmosferičnih Zhrine. Verjetno so ti zgledi prisostvovali nastanku najnovejšega dolgometražnega albuma projekta Vástígr, ki je bil v upanju, da bi ujel del te zapuščine in čara, posnet prav v prestolnici tega severnoevropskega otoka. 

The Path of Perdition je druga izdaja projekta. Od predhodne plošče, Aura Aeternitatis, ki je leta 2019 prav tako izšla pri založbi Avantgarde Music, se glasbeno ni pretirano oddaljila. Lahko bi rekli, da predstavlja nekakšno logično nadaljevanje, predstavljene formule ne spreminja pretirano, jo pa smiselno nadgradi in izpopolni. Ploščo sestavljajo zgolj štiri skladbe, ki kompozicijsko zavračajo ustaljeno zgradbo. Kljub neustaljeni sestavi pa vseeno lahko izluščimo mnoge podobnosti med samimi skladbami. To poslušalcu pomaga pri orientaciji v mračni in kaotični atmosferi, ki popolnoma zapolni prostor. Vástígr, ki svojo pozornost usmerja predvsem v prikaz nesmiselnosti in nepomembnosti človekovih vsakdanjih težav v veliki shemi vesolja, na albumu The Path of Perdition ustvari popolno ozadje za razgradnjo duha.

Album odpre skladba Plunge. Disonantni intro se tekoče stopnjuje v prvi melanholični rif, ki v svojem jedru nosi uvodno melodijo, toda predstavi jo v bolj graciozni obliki. Skladba se nadaljuje v nekoliko mirnejši odsek, ki ponovno eskalira do že znane kitarske linije. Neznani, neredko intenzivnejši odseki so v skladbi uporabljeni za gradnjo in stopnjevanje napetosti, ki se pogosto sprošča v že predstavljenih, znanih in nekoliko preprostejših delih. S podobno idejo Vástígr sestavi tudi preostale skladbe na albumu, od te formule pa le redko odstopi. Skladbe so tako oblikovane okrog osrednjega rifa, ki predstavlja središčno temo celotne pesmi. Prav v teh kitarskih linijah pa The Path of Perdition edinstveno zažari. Glasbenik tekoče in uravnoteženo prehaja iz njih in nazaj vanje. Izkaže smisel za pisanje nalezljivih kitarskih pasaž, ki jih v vsakem komadu nadgrajuje in se nanje pogosto navezuje. Na tak način tudi upraviči nekoliko daljša trajanja pesmi in v skladbah uspe tekoče pripovedovati zgodbo, ki poslušalca pritegne in neizprosno vleče v temačni vrtinec.

Sistematični pristop in podobna zgradba albumu vdahneta nekakšno predvidljivost. Kljub temu, da je album sestavljen iz štirih skladb, formulo, s katero se zasedba nekoliko zameji, poslušalec hitro uvidi, bližajoči se odseki pa tako postanejo nekoliko predvidljivi. Eden od viškov plošče je zagotovo izjemno bobnarsko delo. Medtem, ko se kitari vijeta druga okrog druge in ustvarjata gosto tkano tapiserijo intenzivnih rifov in disonantnih harmonij, lahko enostavno preslišimo nianse, ki se skrivajo za natančno stkano temačno zaveso. To je najlažje odgrniti v skladbi Eternity, v kateri sredi kaosa kitar pot kujejo zapleteno urejeni tolkalski vzorci, ki združujejo subtilno delo činel s pestrimi ritmi, kar zagotavlja več najsvetlejših vrhuncev in nadvse dobrodošla zvočna presenečenja.

Na splošno je album The Path of Perdition dobro zamišljeno delo, polno izpiljenih kitarskih pasaž in rifov, ki ustvarijo izjemno atmosfero in poslušalca posrkajo globoko v melanholijo. Izvirno delo na bobnih poslušalcu ponudi uganko, ki za razrešitev zahteva več poslušanj. Hkrati ritmične ideje niso pretirano vpadljive, ne prevzemajo pozornosti in trdno podpirajo kitarske pasaže, ki predstavljajo osrednji element plošče. Album pokaže tudi nekatere omejitve, ki se izrazijo predvsem v nekoliko ponavljajoči se strukturi sestavljanja skladb, kar posledično omili učinek presenečenja. Kljub temu ima The Path of Perditiondovolj edinstvenih postankov, ki ponudijo pestro in kaotično dogajanje.