Earache, 2016

 

Vektor so že s svojim prvim albumom Black Future leta 2009 poskrbeli za svežino na svetovni thrash metal sceni. Njihova sci-fi metal žanrska opredeljenost in lirična angažiranost sta nato z albumom Outer Isolation leta 2011 rahlo zbledeli in umirili pričakovanja glede novih presežkov zadnje čase precej uokvirjenega žanra. Pet let kasneje se Vektor vračajo z novim materialom – prvim konceptualnim albumom Terminal Redux, ki je izšel v začetku maja. Od nekdaj samosvoji v sestavljanju več desetminutnih komadov nam Vektor predstavljajo novo plato in novo zgodbo v triinsedemdesetih minutah.

Vektor že od prvenca dalje sestavljajo Blake Anderson za bobni, Frank Chin z basom, Erik Nelson s kitaro in David DiSanto z vokalom in kitaro. Njihov logotip in glasbo je nenehno spremljala primerjava z veterani sci-fi in progresivnega metala Voivod. Oboji so iskali svoje ideje v drugačnih glasbah. Voivod sicer bolj v punkovskem duhu in drži, Vektor pa v tehnično zelo podkovanem ekstremnem metalu. Vendar pa so se Vektor z zadnjim albumom močno oddaljili od vseh primerjav z omenjenimi veterani. Že na prvi posluh Vektor – naj gre za živi nastop ali za studijske posnetke – s precizno uigranostjo vseh članov benda odprejo usta vsakemu poslušalcu. Njihova posebnost je prav gotovo za pol tona višja uglasitev kitar, s katerimi vloge vseh inštrumentov in kompleksnost komadov pridobijo na čistosti. Zamaščenost glasbil in zvoka imamo vsi zelo radi, dokler ne pride do preveč objestnega grajenja komadov, ki ob zidu distorzije izpadejo neučinkovito in monotono.

Album Terminal Redux se znova vrača v blackmetalske sfere, z vsemi blastbeati in sunkovitimi ritmičnimi menjavami pa nekajkrat spomni tudi na prvenec Black Future, denimo s komadom Pteropticon, v katerem vratolomni obrazci kitar senčijo odsekane pavze ritem sekcije. Blake Anderson poleg Peta Webbra iz Havok nedvomno spada med ene najbolj inovativnih bobnarjev thrash metala. Ob basovskih linijah in solažah Franka China, ki v nekaj komadih predstavljajo celo glavne melodične elemente, se ustvari ploden prostor za preplet Davidovih in Erikovih kitarskih vozlanj. Čez vse pa Davidov visoki, kričeči vokal nemalokrat spomni na Chucka Schuldinerja iz Death. Najočitnejša novost njegovega vokalnega prispevka je monotono čisto petje v komadih Collapse in Recharging The Void, ki poskrbita za simfonični moment albuma, četudi se v nadaljevanju ta prelevi v rahlo raskavo dretje. Uporaba ženskih spremljevalnih vokalov je ob tako kompleksni glasbi naravnost presenetljiva, a glasbo vseeno obrne v bolj dinamičen del plošče. Še vedno je tu govora o zadnjih dveh komadih na albumu Collapse in Recharging The Void, ki v zaključku celoten album povežeta nazaj na začetek k skladbi Charging The Void. Tako nastane zaključen in povezan krog, ki nas kljub dolgi minutaži nagovarja k ponovnem poslušanju.

Tako kot glasbena povezanost iz komada v komad, se tudi tematika besedil in zgodba albuma gradita postopoma. Terminal Redux govori o osamljenem astronavtu, testnem osebku, ki v svoji izolaciji išče moč v izmišljenem režimu, intergalaktičnem imperiju Cygnus. Skozi komade išče svojo vlogo v družbi, teži po moči in prevladi, želi si kozmične harmonije, nazadnje pa ostane obupan, vedoč, da je moč le stvar iluzije. Po premletem je vsem lahko hitro jasno, zakaj je album nastajal tako dolgo. Navezava glasbe in koncepta v besedilih se vije kot dramaturška zgradba romana.

Tudi po več poslušanjih album Terminal Redux nikoli ne postane suhoparen. Ravno obratno. Ob vseh detajlih je album težko zares zaobjeti, saj vedno znova preseneti z novim, še neopaženim momentom. Vektor so eden močnejših bendov v sodobni thrash metal glasbi, ki je v smislu inovativnosti precej časa stagnirala. Prav v ukrivljanju okvirov so Vektor najmočnejši, ne vračajo se nazaj k preverjenim formulam. Rek 'Le nebo je meja' za Vektor ne velja. Bolj se jim poda predelava reka 'Vesolje je le začetek'.