Amok Tapes, 2017

Informacije potujejo kot potujejo, padajo v prostoru in času brez neke določene namembnosti, dokler se naključno ne srečajo, trčijo ena ob drugo in s tem šele povzročijo novo informacijo ali, če želite, mogoče celo dobijo namen in smisel.

Lahko razumemo, da je v vsej poplavi informacij včasih težko zares ločiti vso zdravo bero od plevela, in ja, seveda, nekaterim je lahko plevel celo všeč, kakorkoli - zdi se pomembno, da najdemo primerne usmerjevalce toka informacij, takšne, ki bi karseda že zadeli tisto, kar nas zanima. Za večino tako dobro delujejo socialna omrežja, razni novičarski mediji, podcasti, blogi itd. No, na izdajo, ki se ji posvečamo v tokratni Tolpi bumov, sem naletela na Instagramu. Priznam, dobili so me na »Jesus comes back not to forgive man, but to get revenge« in s ključniki, kot so »diy«, »cassettes«, »noise«, »techno«. Gre za EP Sacrificium producenta, ki se odziva na ime Verset Zero.

Ni skrivnost, da je celoten projekt zasnovan okoli specifičnega odnosa z religijo, okoli mržnje do nje in hkratne fascinacije. To se kaže tako navznoter – vsebinsko – kot navzven – z imenom. Verset Zero je tisto nekaj, kar se vrine pred prvi verz o obrazložitvi nastanka sveta, pred samo genezo v naši preljubi biblijski zgodbi in si s tem utrga del prostora, kar mu zagotovi prednost pred originalno verzijo. To pa pomeni, da lahko kot nični verz sam oblikuje zgodbo po svoji meri, ustvari alternativno verzijo. Verset Zero kot skriti verz, kot druga resnica.

Vsaka njegova izdaja je tako tesno povezana s problematiziranjem religije in njenih odvodov, kar se seveda kaže predvsem v naslovih izdaj in posameznih skladb.

V osnovi gre za elektronsko glasbo na presečišču eksperimentalne elektronike, nojza in techna, ki se na trenutke rada spogleduje tudi z elementi black metala, zagotovo vsaj na področju vokalnih struktur. Glede na to, da se nahajamo na področju precej odprtih interpretacij in form, je treba povedati, da so posamične skladbe kljub temu strukturirane silno premišljeno, saj vsaka skladba zase sestoji kot popolna končna celota, z glavo in repom na mestu, s čimer navsezadnje poskrbi, da se vsi njeni deli zlijejo v smiselno zadnjo podobo, celoten album.

Sacrificium dobesedno zveni kot žrtvovanje. Surov, agresiven in hladen zvok narekujejo albumu glavno temo, ob kateri lahko naš protagonist gradi različne zgodbe. Techno beat se v tem primeru odlično izkaže v vlogi naratorja obreda, repeticija beatov nas še prelahko poveže z idejami o obrednih žrtvovanjih, v katerih tolkači udrihajo po velikih bobnih in sprevodu narekujejo premike, ki prinašajo samo še smrt. Poleg instrumentalne naracije, ki je že sama po sebi zelo močna, pa je moč zaznati skorajda že subtilne krike, ki se pojavijo ob nekaj delih. Napram celotni zvočni podobi gre resda bolj za tisto češnjico na vrhu smetane, vseeno pa povzročijo, da album postane samo še bolj prepričljiv.

Surovo, temačno, ritmično. Surovo, temačno, ritmično. Surovo, temačno, ritmično.

Sacrificium je izšel kot kaseta pri založbi Amok Tapes, ki se zadnji dve leti kaže kot sila aktivna založba, ki izdaja predvsem industrial techno nojz, kar na prvi pogled ne predstavlja nujno kakšnega večjega inovacijskega premika na področju snovanja muzik, predstavlja pa vseeno pomemben moment, ki pa, kot se je zastavil - s kombiniranjem raznih žanrov in tematik, vseeno stoji nekje na presečiščih starega in novega.