Viagra Boys: viagr aboys
Shrimptech Enterprises, 2025
Viagra Boys se po slabih treh letih vračajo z novim potentnim dolgometražcem viagr aboys. Naslov albuma je najverjetneje referenca na Googlovo cenzuro besede viagra, kljub nevšečnostim pri iskanju zasedbe na internetu pa so se fantje v zadnjem desetletju uveljavili kot eni vodilih prinašalcev postpank godbe. Viagr aboys je njihova prva plošča pri njihovi lastni založbi Shrimptech Enterprises, bend pa je zaradi te spremembe pridobil več ustvarjalne svobode in hkrati večji nadzor nad lastno podobo, čeprav bi glede na dosedanje delo le stežka dejali, da jih je prejšnja založba pri njihovih ustvarjalnih procesih kakorkoli omejevala. To se pokaže tudi v pravzaprav nespremenjenem zvoku in prezenci zasedbe. Toda to ni mišljeno kot kritika, kajti Viagra Boys so ena redkih zasedb, ki je imela že v začetku tako konkretno zastavljeno samopodobo, da spremembe niso zares nujne.
Fantje se tako tudi na novi plati, na njim lasten absurden in komičen način lotijo sodobnih tegob, ki nam povzročajo obilo stresa in tesnobe. Album viagr aboys sicer ni tako tematsko razdelan kot njegov hiperaktivni predhodnik Cave World, ki se je bolj strukturirano lotil devolucije, incelov in internetnih teorij zarote. Nova plošča je strukturno preprostejša, brez ozko zapečatenega koncepta, kot takšna pa je precej bolj podobna prvencu Street Worms. Poleg ohlapnejše tematske strukture se vrača tudi očaranost nad psi in njihovim zornim kotom, ki smo jo slišali na prvih ploščah, ne pa tudi na zadnjem albumu. Vživljanje v človekovega najboljšega prijatelja je najbolj očitno v komadu Uno II, ki je podan s perspektive zmedenega psa na obisku pri veterinarju. Skladba izpade kot podoba vročičnih sanj, v katerih haluciniramo o najbolj naključnih stvareh, občutek nadrealizma pa okrepi še flavta, ki se pojavi med koncem kitic in vstopi v refren.
Podobno odštekan je tudi psihedeličen trip Best in the Show Pt. 4, ki nas vrne v preteklost. Je namreč nekakšen metasklicna komada z istim imenom, ki ju najdemo na prvih dveh ploščah. V vseh treh primerih gre za absurdno razkrajanje pomena, ki se dogaja, medtem ko vokalist Sebastian Murphy z govorjeno besedo razlaga o pasjih razstavah in teorijah zarote. Najnovejši primerek tega multialbumskega nadaljevanja je precej daljši kot njegova predhodnika, kajti konča se z večminutno saksofonsko improvizacijo, ki nas zmede še bolj kot samo besedilo. Kakopak pa niso vsi komadi na albumu abstraktni razpadi sistema, temveč na viagr aboys najdemo tudi čistokrvne postpank bengerje. Eden od njih, Man Made of Meat, odpre ploščo, s svojo nalezljivo energijo pa poskrbi, da se takoj vklopimo v bendov ekscentričen svet. Gre za najživahnejši komad na plošči. Z riganjem in pripovedmi o absurdnosti življenja v ZDA, ki jih je bend od blizu spoznal na svoji zadnji turneji s Queens of the Stone Age, nas pelje na sprehod po tamkajšnjih supermarketih, v katerih se morbidno debeli ljudje prevažajo s skuterji. V besedilih Sebastiana Murphyja zaznamo fasciniranost nad obsedenostjo s potrošniško kulturo in zvezdniškim življenjem, na katero je naletel na drugi strani Atlantika.
Čeprav bi lahko takšna besedila razumeli tudi kot politične izjave, se zdi, da so to predvsem spontana opažanja. Tisti, ki vsaj malo poznajo bend, se ne čudijo navidezno naključnim temam, ki jih obravnava Murphy. Četudi ne gre za koherentno kritiko nekega vidika družbe, zaznamo začudenje, pomešano z jezo, ki ga vokalist občuti ob opazovanju debilnih družbenih trendov. V komadu Pyramid of Health na Murphyjevem tnalu pristanejo obsedenci z modernimi zdravstvenimi trendi, ki nam jih ponujajo »internetni eksperti«. Murphy kljub tej navidezni naključnosti ostaja prodoren opazovalec družbe in zna podati tudi kakšno zelo pronicljivo opazko. V skladbi Waterboy nostalgijo primerja s spolnimi boleznimi, v Medicine for Horses pa skozi nazorne orise kontemplativno razmišlja o eksistencialni utrujenosti.
Zvočna struktura ostaja v predhodno zastavljenih parametrih. Še vedno jo sestavljajo disonantni zvoki, ki jih glasbeniki nalagajo na močno ritmično podlago. Osnovo gradi predvsem agresiven bas Henrika Hockerta. Komadom podstavi brutalno močno zabetoniran temelj, s katerim bi lahko gradili bunkerje. Nasičeno in umazano zvočno celoto zaokrožijo disonantni saksofonski vložki. Razen flavte in didžeriduja, ki sta bolj posebnosti kot resna poskusa glasbene eksperimentacije, se zasedba trdno drži prepoznavnega zvoka. Ob spremljavi tega zvočnega kaosa se frontman Sebastian Murphy prelevi v različne like in jih na humoren način satirizira. Njegovi vokali so pogosto manični, premalokrat pa je izpostavljena sposobnost glasovnega oponašanja, ključen element njegove bizarne in nezgrešljive persone. Viagra Boys ostajajo tudi značilno absurdni. Iskrenost je relativna in težko dojemljiva. Murphy še vedno deluje v svojem izvornem balončku, iz katerega vzbuja ugibanja, ali naj karkoli sploh jemljemo resno. Gre torej za še en sproščen in ohlapen album, kaj drugega pa od benda z vokalistom, ki ima na čelu tetovirano švedsko besedo lös oziroma sproščen, dobesedno pa ohlapen, niti ne pričakujemo.
Ploščo polni samoironija, inštrumentalno pa je manj divja in tudi nekoliko počasnejša kot predhodnice. V njenem nadrealističnem zvočnem kaosu nam ni nikoli dolgčas, ta opazka pa pravzaprav velja za vse štiri albume, kar najbolj zgovorno priča o tem, kaj bendu dejansko uspeva. O najnovejši plošči je težko napisati kaj zares novega, ker je le še utrdila značilen pristop benda. Bend natanko ve, kaj je in kaj hoče. Album pooseblja brezbrižen odnos glasbenikov in njihovo pripravljenost na žur. Na njem slišimo vse njihove značilnosti – absurdne tematike, komična besedila, kakofonijo disonantnih zvokov in bahave plesne ritme. Še pasja motivika se je vrnila, s čimer zasedba namigne, da je viagr aboys bolj podoben ploščama Street Worms in Welfare Jazz kot pa konceptualno naravnani Cave World. Takšna usmeritev se bo bržkone počasi izpela, toda ta čas še ni prišel. Komadi so dovolj kompleksni, da se vanje lahko analitično poglobimo, hkrati pa so tudi zelo poslušljivi in zapomljivi. Ob poslušanju imamo tako več možnosti, a je najbolje, da se enostavno prepustimo muziki. Da se okužimo z nalezljivo energijo Viagra Boysov.
Dodaj komentar
Komentiraj