Year0001, 2021

Stockholmski postpunkovski šesterec se po svojem kritiško uspešnem prvencu Street Worms iz leta 2018 in lanskoletnem vprašljivem EP-ju Common Sense vrača za kanček bolj izpiljen, udarnejši in absurdnejši. Bend je v zadnjih letih postal ena izmed mednarodno uspešnejših švedskih zasedb, kar lahko do neke mere pripišemo priljubljenosti videospota za singel Sports, ki je bil za mnoge vstopna točka v nenavadni svet Viagra Boysov. Glavna zvezda tega videa, pa tudi ostalih, je bizarna prezenca frontmana zasedbe, Sebastiana Murphyja. Ta v spotu pooseblja ameriški trash, ki ima nadeta speed dealer sončna očala, v trenirki brez majice brezsramno razkazuje potetovirano telo in birbauh, vede pa se, kot da je na koncu večdnevnega drogeraškega benderja. Stvar deluje sila smešno, a ne zlonamerno in do neke mere celo avtentično.

Poigravanja s samoironijo in brezkompromisnega zajebavanja, ki izvirata iz starejših odvodov panka, zasedba ne odraža zgolj vizualno, temveč tvorita tudi glavno izhodišče Murphyjevega besedišča ter načina petja. Ko se vživi v stereotipnega pripadnika nižjega družbenega sloja v svojih matičnih ZDA, na humoren način razkrije absurdnost naših življenj in se lažje prebije do globljih tem, tako osebnih kot tudi širših družbenih. V tem smislu lahko zarišemo vzporednico z avstralskimi pub-pankerji The Chats. A kjer Chatsi običajno ostanejo na ravni novitete, Viagra Boys uspešno prodrejo globlje po zaslugi mojstrskega igranja in aranžiranja ostalih petih članov zasedbe.

Kot sam pristop je tudi zvočna slika Welfare Jazz zelo podobna bendovemu prvencu. Slišimo kričeč, obupan vokal, podprt z udarnimi bas linijami, močnimi bobni ter pingpong sintesajzerji z vložki saksofona in kitare. Gre bolj za nadgradnjo že slišanega, kar pa ni nujno slaba stvar, saj so Boysi že s prvencem očitno uspešno našli ravnovesje. Glavna razlika je v sami koherentnosti in toku albuma, komadi se lahkotno pretakajo iz enega v drugega, čeprav orišejo precej kompleksen potek izdaje. Ta se začne z nekaj klasičnimi Viagra Boys hiti, nato se nekoliko umiri z introspektivnima Into the Sun in Creatures, konča pa s country momentom v duetu priredbe In Spite of Ourselves z Amy Taylor, frontwoman avstralskih pub-rockerjev Amyl and the Sniffers. Nekje vmes se zopet, kot na prvencu, pojavi neke vrste skit o pasji razstavi, tokrat razširjen z dvema komadoma, ki dodata širši kontekst, da gre za pasjega skrivnega agenta.

Podobnosti med prvencem in Welfare Jazz ni pošteno pripisati zgolj zaradi nadaljevanja podobne glasbene špure, kajti povezava med albumoma je očitno namerna. Poleg prej omenjene fascinacije s psi in njihovimi razstavami se Murphy v besedilih pogosto sklicuje na svoje preteklo delo bodisi z izmišljotinami, kot je frogstrap, bodisi z rabo prispodobe dvoživk in morskih kozic. Fantje so ob izdaji posneli tudi novo verzijo video koncerta Shrimp Sessions, kar je še ena točka, ki nakazuje način razmišljanja if it ain’t broke, don't fix it.

Welfare Jazz je pravzaprav zelo dober album, kljub temu da se v svojem bistvu ne razlikuje pretirano od predhodnika. Manjši napredki pri pesmopisju in inštrumentiranju so vselej dobrodošli, a treba se je zavedati, da gre za že izoblikovane glasbenike starejše generacije kot njihovi žanrski sovrstniki, kot so Shame, Fontaines D.C., Black Country, New Road in konec koncev tudi IDLES. Tako kot slednji se Viagra Boys osredotočajo na živo nastopanje in ne na nenehno zvočno preoblikovanje ter razširjanje meja kitarske glasbe, to pa je po svoje takisto spoštovanja vreden pristop.