Dallas, 2015

Tokrat v Tolpi Bumov poslušamo Vibesonic Jam, skupino, ki prihaja iz Ptuja. Trio, ki ga tvorijo kitarist Zlatko Kuret, bobnar Milan Murko ter basist Bernard Pintar se zvočno nahaja v širokem spektru rokerske psihedelije, ki je obenem začinjena z raznovrstnim žanrskim kolažem. Čeprav gre za mlado zasedbo, pa so člani skupine že znanci slovenskega glasbenega okolja. Zlatko Kuret in Milan Murko sta bila namreč člana Sleazy Snails, ki je od devetdesetih let dalje nastopala po domačih odrih, od Zgaga festivala do Novega rocka v Križankah.

Ptujčani so leta 2009 izdali album v samozaložbi z naslovom Egotrip in se na njem predstavili z rockersko progresivno fuzijo, ki se v instrumentalnih skladbah ne omejuje na žanrsko ozkoglednost. Podobno zgodbo nadaljujejo z aktualnim albumom Surfing to the Moon. A če je Egotrip deloval predvsem skozi kitarski hrup in mišičasto zvočno podobo, so na albumu Surfing to the Moon zvok bistveno bolj umirili, zmehčali in s tem dodali več senzibilnosti pri medsebojnem dialogu. V glasbi tako slišimo več zvena in čistih tonov namesto kitarske umazanije, pa čeprav uvodna pesem z naslovom Peacock Dance postreže z močno formiranimi rifi, ki občasno spomnijo na stoner rockerske okvirje. A obenem Vibesonic Jam negujejo tudi širše zasnovan zvok, katerega skupni imenovalec je glasbena fuzija, torej žanrski vrtinec raziskujočih tonov. V Noisy Wind so ujeti tako močnejši kitarski momenti, ki se proti koncu spreobrnejo v hrupni odmev, a prav tako pesem vsebuje momente jazza in progresivnih zvočnih okvirjev.

Ob tem pri prvih dveh pesmi zaznamo, da sta obe podani v ritmično jasnih okvirjih, predvsem zaradi kitarskih rifov, ki so pri obeh pesmih osrednja točka, okoli katere nato bend slika raznolike zvočne nianse. S pesmijo Angels Dream se smer albuma spremeni. Kitarska hrupnost večinoma izgine, prav tako nas ne ujamejo jasno definirani rifi. Okolje postane bistveno bolj nedefinirano, ohlapno in predvsem ujeto v mehko zvočno podobo. Kasneje pesem pridobi post-rockersko valovanje, ki se gradi na počasi ponavljajoči se temi. Celotna pesem pa se izmenjuje med glasnejšimi in tišjimi obdobji. V podobnem post- rockerskem okvirju je ujet tudi komad Water Drop Rainbow, pri katerem v tišjih momentih kitara ustvarja prijeten zven, ki se mestoma preslika v psihedelične fraze. Ta kitarski ton se nadaljuje v pesmi Holidays, ki se lenobno ziblje skozi mehkobno zvočno krajino, medtem ko Balcanoiser še najbolj spomni na album Egotrip. V zaključni pesmi Tumbleweed pa se Vibesonic Jam še enkrat podajo na kozmično popotovanje, ki je okrepljeno z zvoki sintesajzerja in ritem mašine.

Morda naslov albuma Surfing to the Moon nakazuje na psihedelično izkušnjo in s tem na vrtiljak tonov, ki se razstrelijo v poslušalčevi glavi. A namesto divje in nepredvidljive vožnje so Vibesonic Jam pripravili umirjeno kozmično potovanje, na katerega se lahko poslušalec poda brez strahu pred tem, kaj ga čaka za ovinkom. Album je poln trenutkov, ob katerih se kozmični poslušalec ustavi in uživa v danem trenutku, dokler se ne odloči po tirnicah odvijugati naprej.