Dying Victims, 2017

V rokah držimo tretjo ploščo postojnskih Vigilance, naslovljeno Hammer of Satan's Vengeance in izdano pri nemški založbi Dying Victims Productions, ki je z njimi že sodelovala, ko so izdali EP Steeds of Time in leta 2015 še plato Hounds of Megiddo. Prav s slednjo ploščo so se Vigilance usmerili v počrnjeni speed heavy metal oziroma New Wave of Black Heavy Metal, kot so to poimenovali Darkthrone na istoimenskem EP-ju iz leta 2007. Nedvomno so Vigilance biser domače podzemne scene, aktivni tudi izven domače dežele. Poleg tujih založb so aktivni na festivalih in prav tako redno hodijo na turneje.

Hammer of Satan's Vengeance lahko razumemo kot nadgradnjo oziroma nadaljevanje odlične plošče Hounds of Megiddo. Takoj lahko povlečemo nekaj vzporednic med obema izdajama. Obe plošči sta izšli pri isti založbi. Obe naslovnici je narisal Karmazid. Material na obeh izdajah je kolaž različnih metalskih žanrov, spretno spletenih v celoto. Če zadevo na hitro pogledamo in prav tako na hitro poslušamo, težko opazimo razlike. Z zadnjo ploščo niso naredili takšnega premika kot s Hounds of Megiddo, ampak so svoj stil le še bolj izpilili. Pri Hammer of Satan's Vengeance lahko takoj opazimo, da gre za bolj agresivno ploščo, deluje hitrejša in vsebuje več jeznih kitarskih linij. Kitarski deli so bolj dodelani, vsaka skladba je polna različnih kitarskih riffov, ki so zelo premišljeni, pa naj bo govora o harmoničnih melodijah ali klasičnih heavymetalskih solažah.

Žanrsko so Vigilance nekakšna ekskurzija v zgodovino metala. Osnovani na klasičnem heavy speed metalu nas popeljejo v thrash vode in tudi bolj razburkane vode prvega vala black metala - predvsem takšne pasaže zvenijo zelo pankúrsko. Tukaj so asociacije na Hellhammer ali Bathory neizogibne. Nemogoče je zanikati spogledovanje benda z vedno bolj popularnim black thrashom v stilu bendov, kot sta Deathhammer in Condor. Dejansko bi lahko naštevali še in še, od kod Vigilance črpajo vplive, ampak, kot smo povedali prej, gre predvsem za umazano verzijo heavy speed metala. Tudi bobnanje je postalo bolj intenzivno kot v preteklosti. To lahko opazimo pri delih, kjer so kitare v harmoničnih melodijah in v ozadju divja brzinski blast beat. Predvsem je plošča polna eksplozivnih prehodov in prav tako nenadnih sprememb tempa. Finese pri bobnanju in kitarah so dodana vrednost na plošči in te znova in znova presenečajo.

Hammer of Satan's Vengeance ni plošča, ki jo vzljubiš ob prvem poslušanju. To je plošča, ki deluje kot vrtinec. Plošča, ki te vsrka vase, ko se začneš poglabljati v detajle. Na trenutke nam produkcija plošče da misliti, da naj je ne vzljubimo takoj. V tem primeru bi omenili vokale, ki so že tako neprijetno hreščeči, ko pa začne pevec zavijati z visokim glasom v stilu Roba Halforda, se nam vokal dobesedno zagabi. Ampak ta nagravžnost ni napaka, vse je točno tam, kjer mora biti - in to je trenutek, ko veš, da Vigilance boli kurac za tvoj glasbeni okus. Kdor si misli, da so ostudni vokali nesposobnost pevca, se moti! Vokali so točno taki, kot morajo biti. Vokal je precej glasen, v zvočni sliki prav tako bobni, in zaradi tega nam produkcija daje še večji občutek surovosti. Na tem mestu je treba izpostaviti, da je bend tokrat zadevo posnel sam, miks in master pa je opravil Matevž „Bezo“ Kraševec.

Pohvaliti je treba tudi celostno podobo plošče, ki je izjemna. Že sama naslovnica je delo odličnega avtorja Karmazida, ki je ustvaril platnice za bende, kot so Wolfbrigade, Urfaust, Bolzer in tako naprej. Poleg plošče in lista z besedili sta zraven še poster in nalepka.

Zaključimo recenzijo tako, da se ponovno vrnemo k Darkthrone in citiramo njihov verz iz skladbe The Winds They Called the Dungeon Shaker, ki se glasi: »Does your metal know what metal really means?« Vigilance definitivno vedo, kaj je pravi metal!