ECM, 2015

Vijay Iyer je kot glasbenik v pičlih dveh desetletjih zagotovo postal prepoznavno ime, ki je v svojih različnih projektih, vsaj tistih bolj stalnih, pustil jasen pečat. Ob tem pa se je tudi uspel profilirati kot ustvarjalec estetiziranega in premišljenega jazza, kar se dokaj konsistentno kaže na primeru njegovega tria. Poleg pianista je tu še Stephan Crumb na kontrabasu in Marcus Gilmore na bobnih. 

Tretja plošča tria Break Stuff nadaljuje podvzetja prejšnjih dveh vsaj v nekaj bolj splošnih potezah. Tudi tu imamo občasno rokovanje z nejazzovskimi avtorji, odlomke Iyerjevih samostojnih skladateljskih podvigov in predvsem formalne podrobnosti, izražene na razmerju ritma in pulziranja. Klavirski trio pa tokrat manj posega po žanrski eklektiki in konceptualnih poudarkih ter nadaljuje zvok, ki ga nekateri pisci pripisujejo njegovemu delu zunaj obravnavanega tria.

S tem zadnjim je mišljena njegova lanska plošča Mutations, posneta z godalnim kvartetom in ozirajoča se po kompozicijsko bolj premišljenem področju. Podobno je sicer mogoče ugibanje glede premika k založbi ECM in raznim mnenjskim pripadnostim, ki jih ta založba pri poslušalcih muzik sproža. Pišočemu in beročemu pa se zdi zadosten prisluh Iyerjevemu triu glede na njegove prejšnje izdaje, ki je tokrat omehčan in zamaknjen v nekakšno skladateljsko samozadostnost. A to je v resnici težko utemeljiti.

Zagotovo pa smo se lahko v preteklosti spotaknili ob način, kako so elementi Iyerjevega tria komunicirali in ki je sprožal zanimive, četudi le drobne učinke. Pri tem je ključno vlogo vedno imel poudarjen pulz, ki je močno usmerjal orientacijo skladb in presenečal glede na navidezno ritmično ali harmonsko zasnovo. To je seveda le en poudarek, ki se ni izgubil, pač pa nekoliko umaknil navdahnjeni klavirski igri, ki je tokrat v ospredju večino časa. V tem smislu je postal zvok tria veliko bolj klasičen ter bliže občudovalcem vznesenih klavirskih harmonij, mehke Iyerjeve igre ter komuniciranju, ki ne preseže predvidljivih okvirjev. 

Seveda je treba priznati, da je ritmičen moment na obravnavanem albumu poudarjen v izbiri skladb. Tako se na primer skladba Hood posveča akterju detroitskega tehna, Robertu Hoodu, na kateri lomljeni ritem in klavirski minimalizem v svojem teku računata na variacije skozi repeticijo, a se nam zdi tovrstno poigravanje dodobra izkoriščeno že na prejšnjem albumu Accelerando. Skladba Work je domnevno posvečena Monku, a je v resnici čisto spodoben in študiozen bopovski komad, ki pa Monka bolj navaja kot interpretira. Omenimo tu še Mystery Woman, ki naj bi navdih dobil pri indijskem bobnanju, čeprav gre razgibanost same skladbe prej pripisati živahnejšemu podajanju vlog med posameznimi člani tria. 

A vseeno – kar je Iyerjevo glasbo med drugim delalo zanimivo, je bilo ravno vztrajno eksperimentiranje v formi, ki nikoli ni bilo ekscesno, a vedno edinstveno. Break Stuff v tem pomenu prelomi malo.