Blacksmith Recordings, Def Jam Recordings, 2024

Vroči Los Angeles slovi po blišču in bedi. Na eni strani je Hollywood z zgodbami o uspehu, uživaško življenje premožnejšega dela prebivalstva, na drugi pa nevarni geto, ki je od druge polovice osemdesetih rapersko sceno preplavil z eminentnimi imeni, krivimi za bolj nafunkiran raperski izraz od vzhodnoobalnih kolegov. Eno izrazitejših imen losangeleške raperske scene zadnjih let je poleg Kendricka Lamarja, Earla Sweatshirta, ScHoolboy Q-ja, Tylerja, the Creatorja in še koga seveda tudi od raznoraznih ekip odmaknjeni samostojni galoper Vince Staples, ki že od prvenca Summertime '06 sloni na dokaj samosvojem glasbenem izrazu in podobi. Kljub temu da izhaja iz nasilnega getovskega vsakdana, pa za razliko od svojih predhodnikov ne glorificira nasilja, temveč ga jemlje kot neizogibni del okolja. Njegov šesti, doslej najtemačnejši album Dark Times je hkrati poslednji pri založbi Def Jam, ki ga spremlja od prvega albuma dalje.

Že sama javna napoved o odhodu z založbe, pripadajoče tako imenovanemu major label ustroju kajpak označuje vsaj določen del konfliktnih odnosov, ki jih Vince ošvrkne tudi na tem albumu. Album je že na prvi pogled depresiven, povsem črna naslovnica pritiče naslovu Dark Times, hkrati pa na albumu začuda ni nobenih gostov, kar je za velikozaložniški raperski album v tem času unikum in vsekakor hvalevredno dejanje. Glede na diskografsko preteklost raperja iz nevarnega Long Beacha v Kaliforniji je bilo moč pričakovati še en potep onkraj uokvirjenih raperskih vzorcev, saj je v svoji karieri rapal na estetsko zelo raznolike podlage, hkrati pa so producenti albuma precej nezvezdniški in pod radarjem delujoči klepači podlag.

Zelo filmski uvod napoveduje zanimivo popotovanje po albumu izjemno kreativnega emsija, ki zna osebne demone projicirati na povsem negangsterski način ter s svojim opazovanjem in poznavanjem okolja deluje bolj kot zunanji opazovalec kot udeleženec. Njegova moč se med drugim skriva v tem, da premore zmožnost rapanja s svoje perspektive, kjer ima svoj prav, a hkrati ponuja tudi širšo sliko, ki bi si jo lahko predstavljal poslušalec. Druga moč se skriva v tem, da v še tako temačni in brutalno težki situaciji najde smisel za pozitivne in humorne misli. Nadalje poslušalec težko uide dejstvu, da mnoga besedila na površju delujejo zelo jasno in ravno, a se v njih skriva veliko več oziroma sporočila niso tako enoznačna, kot se navzven dostikrat dozdeva. Občasno se zdi tudi, da Staples s svojo neapologetsko pronicljivostjo, ko praktično rapa samega sebe, ustvarja glasbo za publiko, veliko starejšo od njega samega.

Tematsko v svoji močno introspektivni in ekspresivni noti ošvrka in obdeluje zajetno paleto depresivnih stanj življenja temnopoltega prebivalca v getovskem okolju. Besedila in zgodbe podaja zelo neosebno, nevpeto v dogajanje in brez entuziazma. Pri tem ne izkazuje kakšnih tehničnih vragolij, marveč nas skozi zgoščeno besedišče vozi kot pripovedovalec, ki bolj kot na tehnično bravuroznost stavi na karizmatično, slikovito in vsebinsko vrednost. Soočamo se z revščino v svetu temnopolte Amerike v več njenih derivatih, z nelagodnostjo doživljanja slave, ko ne ve več, kdo so njegovi pravi prijatelji, hkrati pa je prav on tisti, ki mu je uspelo izstopiti iz revščine in ima tako mukotrpno nalogo preživljati širšo družino, ob čemer se sooča z nešteto vprašanji, med katerimi so ulični principi in ujetost v prostor. Osredotočeno naslovi tudi lastno in družbeno mentalno stanje, poglobljeno razmišlja o okolju, revščini, nasilju, mrtvih prijateljih, o lastni prihodnosti ter eksistencialni krhkosti, sovraštvu, ukradeni mladosti in sorodnih življenjskih tematskih izhodiščih. Znotraj vse te brezupnosti pa hkrati ponuja skorajda motivacijske prijeme, spodbuja k smehu, opominja poslušalstvo, da je treba dvigniti glavo, in poskuša v svojo okolico spraviti nekaj veselja in celo nostalgije. Tematiko življenjskega razmisleka tako recimo prekine s tem, kako ga je impresioniral radio in kako mu je življenje na glavo obrnil album Below the Heavens losangeleških kolegov Bluja & Exila, ki mu je predstavil povsem nov svet.

Vince zna precej preprost tolpaški pripovedniški rap obdati z relevantnimi premisleki in vsebinskimi ošvrki ter mu dodati vprašanja, ki sledijo uspehu. Spoprijemanje z uspehom večine tegob ne razreši, zato tudi zgodba o lažnivi in neudejanjeni ljubezenski naklonjenosti učiteljice iz lokala, kjer je na koncu degradiran v bratranca, ko v prostor vstopi pravi partner, deluje na albumu le še kot en del neuspeha in laži, ki je v več različnih kontekstih prisoten na albumu. Praznina, s katero se soočamo skozi celoten album, vase vsrkava vse temelje negativnega in temačnega albuma od tragedije, obupanosti, paranoje, ljubosumja, depresije do melanholije, vendarle pa za skoraj vsakim še tako temačnim besedilnim sklopom poziva k umirjenemu življenju, humorju in najde pozitivno plat še tako negativne zgodbe.

V album so izjemno lepo vpeti tudi skit, intro in outro, ki sledijo odličnemu subtilnemu pripovedništvu, izmojstrenemu v zadnjih letih. Tudi atmosferične in večinoma zelo turobne in mračne podlage sledijo njegovi kohezivni depresiji in kreativnosti. Beati so grajeni tako, da bi jih težko umestili v nek klasičen raperski podžanr, saj pobirajo tako iz estetike muhastega minimalističnega lo-fija, psihedelije, srhljivega g-funka in celo zlatošolskega boom bapa, vase pa vsrkavajo veliko morbidnih in čemernih zvokov, značilnih bolj za alternativni hiphop kot za veliko založniško izdajo. Od časov, ko smo bili Staplesa vajeni rapati na klubske podlage in trapovske beate, se je, vsaj kar zadeva zvočno sliko, spremenilo pravzaprav vse. Tudi natančno vpeti vzorci klavirjev, kitar, sintetizatorjev in ostalih inštrumentov so zanimivi in gradijo na atmosferi, ki ji Vince dodaja nekaj zanimivih refrenov.

Dark Times je kljub svojemu naslovu verjetno celo najdostopnejša plošča Staplesovega kataloga, na kateri z monotono vokalno prezenco in svojo mračno stranjo – na katero namiguje že sama naslovnica – koncizno orisuje različne temačne perspektive, ki pa jim nastavlja ogledalo s precejšnjo mero humorja in motivacijskih govorov. Zelo introspektiven, oseben album je tako spopad različnih perspektiv negativnih občutij, obarvan z impresivnimi referencami, jasnimi sporočili in dobro osmišljenim storytellingom, ki na koncu delujejo skoraj terapevtsko in umirjeno ter prinašajo nekakšno pozitivno globino. V vse to se mimobežno ujamejo tudi zgodbe o ujetosti na založbi, ki ji verjetno tako nekomercialni izdelki niso pogodu, čeprav je album celo bolj speven od svojih predhodnikov. Morda gre triumfalnemu albumu raperja, ki je leta 2018 odprl GoFundMe kampanjo, vredno dva milijona ameriških zelencev, s katero je pozval ljudi, ki bi radi, da preneha z glasbenim ustvarjanjem, da naberejo ta dva milijona in ne bo več snemal in izdajal glasbe niti dajal intervjujev, očitati rahlo pomanjkanje detajlov in celo preveliko mero moralne odgovornosti. V vsej svoji skromnosti tako izkazuje rapersko in osebnostno tranzicijo in rast, ki verjetno pritičejo tudi odraščanju. Opazovanje in diagnosticiranje okolja, ki ga obdaja, sta opravljena z odliko, ne uklanja se založniškim trikom po iskanju hita, jasno predaja svoja sporočila, hkrati pa nam ponuja album, ki ima precejšnjo vrednost ponavljanja in novega spoznavanja vsebine, skritega za jasno zvočno sliko, s čimer se postavlja med najvidnejše presežke raperskega leta 2024.