Hakuna Kulala, 2024

Vračanje k nepoznanemu, ki je še vseeno del nas, je dejanje, ki se zdi skoraj nemogoče in popolnoma nedosegljivo. V nas zavre želja, za katero se zdi, da bo uresničena nič prej kot v naslednjem življenju. Toda kreativnost in težnja po izražanju, ki se, upamo, vsake toliko še vedno prikrade v polje naših hrepenenj, sta tisti, ki imata moč nepoznano brez večjih preprek spremeniti v nekaj, kar nas bo od tistega trenutka dalje dopolnjevalo in odvedlo do najvišje stopnje samouresničitve, prijazne do nas in tudi do preostalih. 

Različno široke, obtežene, tudi nebogljene sloje svojega potenciala je na letošnjem prvencu Baleine à Boss razkrila Violaine Morgan Le Fur, ki ustvarja pod imenom Violence Gratuite. V preteklosti je svoje brbotanje idej na plano spuščala skozi snemanje raznih dokumentarcev, sodelovanje pri postavljanju razstav in piljenje glasbenih videospotov ter krajših filmov. Glasba, ki bi ji prinesla še zadnji manjkajoči odkrušek njenih takšnih in drugačnih filtracij zaznav, jo je zaobjela šele nedavno tega, a se zdi, da bo žuboreč zvočni svet eksperimentalne elektronike tudi v prihodnosti bujen. 

Poganjki v obliki skladb so vzklili postopno, drug za drugim. Valovanje nizko uglajenih zvokov je ostalo neokrnjeno, hkrati krhko in intenzivno, brez pretiranih posegov vanj. Tok misli je Violence Gratuite vodil od najbolj zmagoslavnih trenutkov, ki morda osvetljujejo prav njene korenine in slavijo znanje in izkušnje, ki jih je prejela od staršev, pa do očarljivih, ponekod zasanjanih vzklikov, mrežasto prepredenih v najgostejšo tvorbo zelene goščave. Notranje praznine glasbenice na albumu ni zaznati. Četudi se mestoma zazdi, da želi poklikat čisto vsak zvočni izpust, ki ga v svoji hrambi nosi njen program za obdelavo zvoka, se na koncu vse skupaj izkaže za precej uravnovešeno. 

Glas Violence Gratiute deluje ponosno, a hkrati skrivnostno. Ta vrlina nas vodi po eksperimentalnih pokrajinah. Skladbi Iséo in L'hiver avec toi v ozadju zankata glasove in s tem ustvarjata premično formacijo zvokov, ki se razgibajo v komadu Smooth Operation, v katerem je Violence Gratuite postavljena na visoke hodulje in nas polna zanosa vabi v svoje vrste. Izpostaviti moramo tudi rokovanje z vokalnimi in inštrumentalnimi tehnikami. Glasbenica jih zagrabi, s spremljavo nečloveških zvokov z njimi krili naokrog in svojemu vokalu pusti, da izhajajoče prestreže in ubere svojo pot. 

Ragga Nieztches je skladba, v kateri se opisana uporaba človeškega in elektronskega zelo dobro izrazi. V tej skladbi prav tako opazujemo zaobljenost zvoka nekaterih izrečenih francoskih besed in naval ter skorajšno krutost preostalih. Tudi sam jezik izrisuje enovito krajino, v kateri kraljuje Violence Gratuite, ki ji ni mar za zunanje prilive mnenj. Miže je povzdignjena nad prisotnimi in prav oni so tisti, ki so ji omogočili doseg njenih misli. Iz nje kar bruha in sprehajanje tonov zdaj gor zdaj dol vse prej kot pa zamaje njen stabilen položaj, ki ga upravičuje s svojim prvencem.  

Kot tvarina aktivnega vulkana se vsebina albuma Baleine à Boss umirjeno razliva med navzoče poslušalke. Bežanja od še vroče snovi ni, četudi se ta zažre še tako zelo globoko. Priča smo zalomljeni obliki mantre, ki jo marsikje pospremi tudi zapeta beseda, vseeno pa nam do živega pridejo tudi izjemno invazivni zvoki krempljastih izrastkov, ki vlečejo po kovini v naslovni skladbi. Violence Gratuite je glas, ki s svojo muziko razkriva globino, vredno raziskovanja. Zmožnost introspekcije uspe razširiti med nas vse.