Vivian Girls: Memory

Vivian Girls: Memory

Oddaja
18. 11. 2019 - 19.00

Polyvinyl Records, 2019

 

Nocojšnja Tolpa bumov je produkt zgodovinskega obdobja in scene, ki je obstajala nekoč. Začetki tria Vivian Girls segajo v zanimivo obdobje podtalja vzhodne obale Združenih držav Amerike. Nekje po letu 2008 je v newyorškem podtalju počasi pojenjalo navdušenje nad eksperimentalno, v nojz zazrto sceno, ki so jo gradili Black Dice, Liars in Yeah Yeah Yeahs

To je bilo hkrati obdobje glasbenih blogov, ki so bili vedno na lovu za naslednjo mp3 senzacijo iz Brooklyna. To je bilo obdobje, ko je bil portal Brooklyn Vegan enako ali celo bolj bran kot Pitchfork. Indie rock je bil na vrhuncu popularnosti in bendi ala Animal Collective, ki so še leto prej veljali za čudaško kurioziteto, so leto kasneje s svojim kompleksnim popom polnili velike mestne dvorane.

Istočasno so se po DIY skladiščih pojavljali sveži bendi, ki so napovedovali nov obrat k bolj preprostemu kitarskemu zvenu. Pojavil se je nov val zanimanja za preprost garažni rock, ki so ga najbolje poosebljali Jay Reatard, Black Lips in Ty Segall. Nastali so bendi Woods, Times New Viking, Real Estate in drugi, ki so se napajali iz DIY zapuščine neodvisnega rocka devetdesetih, niso pa tudi skrivali navdušenja nad preprostim kitarskim jangle popom, ki je bil popularen v Angliji osemdesetih let.

Na presečišču obeh scen se je pojavil trio deklet, ki so si nadele ime Vivian Girls. Cassie Ramone, Katy Goodman in zasedbina prva bobnarka Frankie Rose niso zares spadale v nobenega izmed omenjenih novih mikrokozmosov. Katy je bila odkrito navdušena nad bendoma Discharge in Minor Threat, s Cassie pa je tudi delila ljubezen do Ramonesov in portlandske pank depra glasbe bendov Wipers in Dead Moon

Zasedba je s prvim albumom, ki je izšel leta 2008, močno zajahala val novega brooklynskega zvoka. Na njem so združile vse omenjene vplive z večglasnim petjem in feminilnostjo pop zasedb iz šestdesetih, denimo Shangri-Las ali The Ronettes. Pomembno jih je zaznamovala groba lo-fi produkcija, ki jih je v smislu zvena malce oddaljila od ostalih sorodnih zasedb, ki so bolj odkrito koketirale s popovsko estetiko. K vsemu temu so pogosto primešale še ščepec piflarske čudnosti, značilne za muziko Calvina Johnsona in ostalih čudakov iz washingtonske Olympie.

Istoimenskemu debiju sta sledila albuma Everything Goes Wrong in Share the Joy. Na slednjem se jim je na bobnih pridružila nova članica Ali Koehler. Val pozornosti, ki je zajel takratno brooklynsko sceno, so mnogi njihovi vrstniki monetizirali v obliki pogodb z večjimi založbami in bolj profesionalno posnetimi albumi. Vivian Girls pa so ostale zveste prepoznavni lo-fi estetiki, kar med poslušalci ni vedno poželo razumevanja. Punce nikoli niso želele definirati, ali so pank bend, ki igra pop, ali pop bend, ki igra pank. Zato so bile številnim všeč, istočasno pa so se morale otepati očitkov, da ne znajo igrati in da zvenijo amatersko. Anonimno pljuvanje po spletnih forumih je pogosto kazalo šovinistično stran indie rock publik, ki so bile ne glede na to, da so izhajale iz DIY prostorov, v mnogih pogledih zelo omejene. Številne sovrstnice ala Dum Dum Girls ali Best Coast so ozkogledni feni veliko lažje spravili v edina dva predalčka, ki so ju premogli za razumevanje vloge žensk na indie sceni. Pankovska radikalnost ali pocukrana pop seksualnost. Biti nekje vmes je bilo preprosto nemogoče.

Spletni šovinizem indie scene, konstantne turneje po celem svetu in negotova prihodnost so bend pripeljale do točke, ko se je trio leta 2014 odločil, da preneha z delovanjem. Katy Goodman in Ali Koehler sta se odselili v Los Angeles. Cassie Ramone je z basistom benda Woods, Kevinom Morbyjem, ustanovila bend The Babies, s katerim sta izdala dve izjemni plošči. Dokler se ni tudi Morby preselil v Los Angeles, da bi se posvetil svoji solo karieri. Tako se je zdelo, da je usoda zasedbe Vivian Girls dokončno zakoličena. Vse članice so se posvečale novim glasbenim projektom in tudi specifična brooklynska žanrska slika se je nagnila v druge vode. Kitare iz brooklynskih garaž je zamenjal chillwave pop izvajalcev Toro Y Moi ali Washed Out. A le do začetka letošnjega leta, ko je iznenada odjeknila novica, da se bend vrača z novo ploščo. Ne glede na zanimivo pozicijo, ki jo je bend držal vseskozi svoj obstoj, se je zdelo na mestu vprašanje, koliko je takšen comeback smotrn. 

Vivian Girls na novem albumu nadaljujejo zvočno zgodbo izpred osmih let. Na zadnjem albumu pred razpadom je trojka močneje objela psihedelične vplive, s katerimi so zanimivo oplemenitile pankersko zveneči pop svojih prvih dveh albumov. Na novem albumu Memory so varčne s psihedeličnim jamanjem. Poslužijo se ga predvsem v daljših skladbah, kakršni sta Lonely Girl ali All Your Promises, ki jih na koncu vedno suvereno zategnejo v razbeljeni kitarski čigumi. So pa komadi večinoma daljši od njihovih zgodnjih dvominutnih pank štiklov. 

Hreščečo lo-fi produkcijo s prvega albuma so sicer pustile v kleti, a daleč od tega, da bi bend danes zvenel spolirano. Ostajajo zveste preprosti kitarski estetiki, ki je osnovana na dobro zamišljenih melodijah. Kitaristka Cassie ni nikoli skrivala ljubezni do mehkega pop rocka zasedbe The Carpenters. Vse to je vedno položeno na žar razbeljene kitarske distorzije, ki ne varčuje z gainom in reverbom, na katerem se močno pozna tudi bendova ljubezen do zvoka feminističnega noise pop benda Black Tambourine. Ritem sekcija je še vedno zasnovana na zanesljivem dvotaktnem bobnanju Koehler in spremljevalnih bas linijah Katy Goodman. 

Temačno zvočno sliko kitaristka in pevka Cassie Ramone dopolni s potovanjem po zemljevidu, polnem starih spominov. Reflektiranje propadlih romantičnih razmerij, soočanje z osamljenostjo, minevanjem časa in kruto realnostjo. O vsem tem so Vivian Girls govorile že v preteklosti, a na novem albumu se v besedilih vseeno čuti, da so punce danes deset let starejše in da se je s tem spremenil tudi njihov pogled na življenje ter vse, kar pride z njim. 

Vrnitev Vivian Girls je treba jemati zelo subjektivno. Ne glede na to, da je bend produkt določenega obdobja in scene, ki ne obstaja več, najbrž ne bi imelo pravega smisla razmišljati o globljih razlogih za bendov povratek. Trojka rada igra glasbo, ki jo igra. Tako preprosto je to. Kako se bodo vklopile v milje današnjega glasbenega sveta, je drugo vprašanje. Večina njihovih vrstniških zasedb, s katerimi so si pred desetimi leti delile odre, je razpadla ali pa so se člani povzpeli po glasbenih stopničkah. Kurt Vile in Kevin Morby razprodajata dvorane za več tisoč ljudi, medtem ko Vivian Girls takšnih množic s svojim zvokom najbrž ne bodo nikoli dosegle, ne glede na to, da so v kratkem času navdihnile lepo število sodobnih bendov, spomnimo se le na Chastity Belt

Kot pravijo same, igrajo to glasbo zato, ker jo rade igrajo, ne glede na to, kaj se s trendi dogaja v okoliškem svetu. Kar je že samo po sebi dovolj močan pankerski statement. Kot poslušalcem nam tako preostane le, da uživamo v koherentnem izdelku, ki se ponuja kot eden boljših kitarskih albumov letošnjega leta. Kot poje Cassie Ramone v zadnji skladbi na albumu, usedimo se v avto in počakajmo, kaj nam bo prinesel jutri.

 

Avtorji: 
Institucije: 

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness