Season Of Mist, 2019

Pravijo, da ime lahko pove veliko o nečem ali o nekom. In če imate bend, je včasih že izbira pravega in ustreznega in dobrega imena nekaj, kar vas lahko loči od popolne pozabe. Ali pa vsaj spregledanosti. Ime, kakršno je VLTIMAS, ki izvira iz latinščine, pove veliko. To ne pomeni, da je to zdaj ultimativna izjava ali pa da je to ultimativna glasba, gotovo pa je ustrezna izbira, če vidimo, da bend združuje ultimativna imena z ekstremne scene. V prvi vrsti so to možje, ki so s svojimi bendi ali sami že v preteklosti premikali meje žanrov, v katerih delujejo, katerih glasbena zapuščina je nesporna in večna ter katerih vpliv je gotovo neizmeren. Prvo ime je tisto, ki ga nosi kitarist Rune Erikssen, ki ga poznate pod imenom Blasphemer, ki je dobrih 15 let preživel v bendu Mayhem, na novo definiral njihov stil, pod njegovo taktirko pa je nastala tudi ultimativna, progressive Mayhem plošča, Grand Declaration Of War. Da njegovega ustvarjanja v zasedbi Aura Noir sploh ne omenjamo. Sledi bobnar Flo Mounier iz zasedbe Cryptopsy, ki med ekstremnimi bobnarji velja za alfo in omego vsega, kar se navezuje na hitrost, tehniko in še kaj. Vokalno pa zadevo okrona David Vincent, nekdanji prominentni frontman legendarnih Morbid Angel.

Projekt VLTIMAS je začel nastajati že pred nekaj leti, gotovo pa je predvsem rezultat sodelovanja Erikssena in Mounierja v bendu Nader Sadek. Možakarja, ki sta – kot že rečeno – na sceni pustila izrazit pečat, sta združila moči in začela delati na glasbi, potrebovala pa sta še vokalista in tekstopisca, ki sta ga našla v Davidu Vincentu, ki je bil tik pred izstopom iz Morbid Angel, a še vedno željan ustvarjati ekstremno glasbo. Rezultat je za zdaj studijski projekt, ki pa bo kmalu postal tudi polnofunkcionalni live band, odziv na prvenec Something Wicked Marches In je namreč več kot odličen. In to z razlogom – album je fantastičen!

Something Wicked Marches In je že na prvi posluh odlična reprezentacija sposobnosti vseh treh članov zasedbe. Lahko se osredotočite na kitarske linije in takoj boste prepoznali odlično kombiniranje death in black metala, kakršnega že dobrih 20 let izvaja Blasphemer. Kitare so mračne, nalezljive, odigrane izredno natančno, ustvarjajo neverjetno morbidno, vojaško ali žalostno atmosfero, odvisno od tega, kaj pesem zahteva. V veliki meri seveda spominjajo na tisto, kar je ustvarjal že v Mayhem, v manjši meri pa se tu najde tudi kakšen poklon Aura Noir, a prva referenca je gotovo Mayhem. In to ne samo zaradi izbire tonov in načina igranja – v veliki meri je že sama struktura riffov taka, da deluje hkrati domače, a hkrati za današnji čas zelo neobičajno. Twisti, kot jih izvaja Blasphemerjeva kitara, služijo pesmim kot takim, so njihov pečat in utelešenje, nikoli pa ne delujejo kot nekaj, s čimer bi kitarist zakrival morebitne pomanjkljivosti. Ob celem albumu ne boste niti enkrat dobili občutka, da je kak ton ali del pesmi postavljen na blef.

Enako je tudi z bobni. Če ste vajeni, da je Flo Mounier utelešenje vsega, kar v bobnanju predstavlja blast beat, potem tudi s ploščo Something Wicked Marches In ne boste razočarani. Boste pa presenečeni, kako ni stavil na tak način bobnanja. Že uvodni naslovni komad pokaže, kako zna možakar ustvariti bombastično bobnarsko podlago, ki pompozno odpre ploščo. Potem je tu nenavaden gruv, ki prežema pesmi Monolilith in Last Ones Alive Win Nothing, seveda pa boste tudi hitrostno potolaženi s komadoma Everlasting in Total Destroy!, medtem ko bo na teritorij thrasha Flo zavil v pesmi Diabolus Est Sanguis. Potem pa se seveda lahko osredotočite na vsak detajl njegovega bobnanja, pa boste slišali, da je vse točno tam, kjer mora biti.

A tudi po vsem tem, bi vokalni strel mimo seveda povzročil, da bi album zvenel zanič. A to, kar na albumu Something Wicked Marches In ponudi David Vincent, služi le kot poklon njegovi mogočni zapuščini. Če se spomnite tega, kar je Vincent dosegel z vokaliziranjem na albumu Domination zasedbe Morbid Angel, potem boste tukaj na čisto domačem terenu. Točno tako zveni, kot je zvenel davnega leta 1996. Besede so izgovorjene jasno, glasno, samozavestno. Vincent ima karizmo, ki se zrcali v vsaki izgovorjeni črki, v vsakem dihu, kriku ali celo ob petju, ki spomni na tisto, kar je počel v kultnem hitu God Of Emptiness že omenjenih Morbid Angel. Besede so izgovorjene tako, kot bi jih govoril kak cesar, medtem ko so latinski vložki, po katerih je Vincent precej znan, tista dodatna in nujna češnja na vrhu torte. Besedila so čutna, kot v pesmi Monolilith, mračna, kot v pesmi Last Ones Alive Win Nothing, potem pa sta tu še himnični Total Destroy! oziroma Diabouls Est Sanguis, v kateri Vincent zmagoslavno kriči »The Blood of Devil is in our Veins«. V bistvu tu ni pesmi, v kateri Vincent ne bi blestel, nikjer njegov doprinos ni neustrezen, neprepričljiv ali brezveze.

Vse skupaj je zapakirano v pravo zvočno sliko, znotraj katere v res lepem dopolnjevanju pride do izraza vsak inštrument. Poslušajte le, kako hitri riffi jezdijo na udarcih dveh bas pedalov ali kako barva činel dopolni kakega od krikov ali celo vokalistov vzdih. Dejansko je zvočna slika naravna, topla in organska, sam album pa tudi ne deluje preglasen, kar je v teh časih v ekstremnem metalu prava redkost.

Očitno je, da se vsakih nekaj let v poplavi povprečne moderne metalske produkcije, morajo zganiti stari prdci in mladim pokazati, kako se zadevi streže. V tem oziru je album Something Wicked Marches In ultimativno potrdilo takšnega stanja. Zdaj pa prisluhnimo albumu v celoti.