Croatia Records, 2018

Album Vojko je album stejmentov. Splitski emsi Vojko V, katerega kariera traja že kakih 15 let, in ki posebne predstavitve prav gotovo ne potrebuje, svoj novi album predstavlja pri največji hrvaški založniški hiši Croatia Records in je ob plošči njegovega pajdaša Kreša Bengalke ter dveh albumih Vojkovega matičnega kolektiva Dječaci sploh edini omembe vreden rap album zadnjega desetletja v hip-hopu že tako nenaklonjenem katalogu Croatia Records. Če nadalje razjasnimo odnos hip-hop skupnosti in založbe – Edo Maajka je v svojem ironičnem opisu vzpona zvezde hrvaškega mainstreama pred 14 leti povedal nekako takole: »dođi u Croatia Records, bićeš muška Severina!«... Croatia Records je zaradi svojega širokega rosterja danes založba zvezd hrvaškega turbo-popa, kot sta Lana Jurčević in Toni Huljić, katerega feature na albumu Vojko je prav tako eden izmed Vojkovih stejmentov. Huljić je namreč kompozitor, nekakšen producentski stric iz ozadja kvalitativno vprašljivega, a tudi za naše prostore izjemno prodornega hrvaškega popa, izvajalcev kova Danijela, Jelena Rozga in podobno. A danes je Croatia Records tudi založba Vojka Vrućine in njegovega odštekanega hip-hop izraza, neposredno ob rami Tončiju Huljiću, ki na plati celo gostuje, se norčuje iz notoričnega huljofona, ter trdi, da je klošarjema plačal spot.

Vojkovi stejtmenti so torej jasni – tu je zaradi eksistence, sladke parice, hkrati je tu, da nas zabava, pa tudi zato, da pokaže nekaj novega, a material še zdaleč ni prirejen za osvajanje najširših narodnih mas. V bistvu Vojko tu ponudi svojevrstno mešanico, ki jo fani Dječacev in Kiše Metaka gotovo dobro poznate – album je kot nekakšen splitski mozaik, sestavljen iz drobcev Vojkove zavesti in življenja ter ne sledi nekakšnemu posebnemu konceptu. Že v prvih taktih albuma se predstavi – je prostak, cinik, bahat, nepopravljiv realist, rekreativni drogeraš, blokov'c. Svoje baze gradi na publiki tako zelo ljubi splitski ironiji, ciničnemu humorju, vsakodnevnih tegobah. In Vojkova besedila so zavidanja vredna, neprisiljena mešanica besednih iger, trde zajebancije, vulgarnosti, neumnosti, razposajenega humorja, ironije do svoje družbe, ki jo v glavnem sestavljajo drugi pripadniki splitskega rap podzemlja, po drugi strani pa je lahko tečen, nadrkan, samoironičen, vzvišen arogantnež. Vojko je torej Vojko, poseben model, ki se dela, da ga družba in svet ne zanimata, ki pravi, da večino časa preživi v studiu, in da so njegovi verzi neumni.

A vendar lahko med njegovimi neumnimi vrsticami beremo izjemne odseve predvsem lastne, nato splitske in tudi hrvaške realnosti. Album odpre s tremi eksperimenti, Ne Može, Kako to ter Pasta Italiana, v katerih v različnih trap manirah naslavlja in plete različne problematike, od lastne življenske situacije in življenja v tridesetih, nepotizma v hrvaški družbi, do celo Todorića in pregovorno visoke splitske porabe amfetaminov. In ko prestopimo polovico plošče, dobimo še več tistega pravega, avtentičnega Vojka, čigar komade bi lahko obravnavali kot izjemne karikature, v katerih subtilno, komično cilja različne banalnosti hrvaške družbe in zavesti, sprenevedanje v vseh njenih porah, pa npr. Popaje, lokalne preprodajalce t.i. soli. Vojko se, ob njegovem trademark cinizmu in humorju najbolje izkaže ravno v ilustriranju, karikiranju lokalnih, dalmatinskih atmosfer, kot so petdnevni afterji in turobnost dni z južnim vetrom, ko gre Vojku na kurac cel svet in njegova norost, pa skrivnostnost in skrivnosti nočnega Marjana ...

Vojko, prvi album trilogije, ki jo bosta v prihodnosti dopolnila še Dvojko in Trojko, je torej skupek stejtmentov – Vojko V. je postal prevelik za hip-hop sceno – riše vzporednice z ameriškim mainstreamom in ustvarja moderen glasbeni izraz, ki mu nikakor ne gre očitati neavtentičnosti. Plata ima močno komično in hkrati kritično plat, tu je Vojkova genialna tehnika pred mikrofonom, ki močno sloni na dobro pripravljenih, premišljenih tekstih ter se po skoraj 15 letih kariere še vedno pretaka kot splitsko morje. Vojkova produkcija morda preseneča z zvočno podobo, ki jo sploh v prvi polovici plošče večinoma nosijo konvencionalne trap podlage.

Toda ne pozabimo – Vojko na tej plošči izstavi še en stejtment – primerja se z baročnim mojstrom Bachom, in ravno v inštrumentalnih aranžmajih najdemo to baročnost, okrašenost, biti so zvočno bogati, atmosferični. S svojim inovativnim pristopom k tekstom in posledično tudi tehniki dostave rim pa avtor v popolnosti odtehta dokaj konzervativno, a vseeno bengajočo produkcijo. Vojko pravi, da je vse naokoli preveč konvencionalnega trapovskega rimanja o drogah, kešu in podobnem. Ob slabih gostovanjih, z izjemo Kreša Bengalke in Wikluh Skya, omenjenim trapovskim temam podleže zgolj v dveh ali treh kompozicijah šibkejše prve polovice albuma. Kot izvemo v veličastnem finalu – Vojko se je tovrstnega rapa že močno naveličal...

... takšen rap je bah,

Vojko V je Bach,

nikoli nasmejan,

Johann Sebastian.