bbbbbb recors, 2020

Islandska klubska elektronika je videla že boljše čase. Tamkajšnji producenti so v devetdesetih zelo zgodaj pograbili takrat svež val plesne elektronike in si, še v času pred razmahom interneta, prigarali tudi ugled tudi v tujini. Dober znak, da so se tam dogajale zanimive stvari, je bilo nenazadnje tudi to, da so pri islandskih založbah svoje komade objavljali tudi cenjeni tuji producenti. Potem je prišlo novo tisočletje in z njim postrockerji, ki so, z izjemo Björk, zasenčili vse ostale islandske glasbene ustvarjalce. Šele v zadnjih petih letih je večje pozornosti spet deležna tudi tamkajšnja plesna elektronika, kar verjetno lahko pripišemo deloma počasnemu zatonu postrocka in deloma novi generaciji elektronskih producentov z Bjarkijem v ospredju. Njega pa zadnji dve ali tri leta dohiteva Bjargmundur Ingi Kjartansson alias Vulruptus, ki je svoj novi, drugi dolgometražec zdaj izdal ravno v sodelovanju z Bjarkijevo založbo bbbbbb, s katero sicer sodeluje od leta 2017. Ali bo plošča pustila vidnejšo sled, se bo pokazalo konec leta, je pa že zdaj jasno, da je Volruptus z njo lepo dodelal oziroma nadgradil svoj izraz, v katerem združuje in po svoje ukrivlja prvine raznoterih elektronskih plesnih muzik.

Čeprav se takrat, ko je tudi Islandijo dosegel prvi rejverski val, sploh še ni rodil, plošča First Contact ne skriva tega, da Kjartansson do plesne elektronike iz zgodnjih devetdesetih goji veliko naklonjenost. Kot številne njegove islandske producentske kolege so tudi njega najprej navduševali vplivni britanski IDM-erji, potem je sledilo obdobje, ko se je ogrel za hip hop, v svet plesne elektronike pa ga je naposled zapeljalo obiskovanje partijev v domačem Rêykjaviku. Za rep je ujel izdihljaje tamkajšnje drum and bass scene, nato pa je svoje clubberske ambicije izživljal na lokalnih electro partijih. V drugi polovici prejšnjega desetletja se je nato začel preizkušati tudi kot producent - najprej s hiphoperskim vzorčenjem in zankanjem, potem pa z estetiko, ki se je močno naslonila na klasični detroitski electro. Leta 2016 je nato pri lastni založbi Sweaty Records, katere katalog od takrat dalje prepušča predvsem svojim islandskim vrstnikom, objavil svoj dolgometražni prvenec, že naslednje leto pa sta sledili dve novi mali plošči. Eno mu je pri svojem Tripu založila Nina Kraviz, drugo pri svojem bbbbbb Bjarki, Kjartansson pa je ta zgodnji zalet izkoristil za selitev v Berlin, kar je verjetno botrovalo tudi nekoliko trši in temačnejši podobi plošče First Contact.

To, da ga vsaj v klubskem kontekstu zanimajo tiste najbrutalnejše plesno-elektronske izpeljanke, je denimo lepo videti v setih, s katerimi se je kot član live acta 3Ddancer predstavil v okviru Boiler Rooma. Čeprav nastavki gabberja in hardcora zdaj priložnostno pokukajo tudi iz novih skladb, pa plošča celostno še vedno sloni predvsem na dediščini electra, pri čemer je Kjartansson tako prepričljiv, da bodo tiste najbolj neposredne skladbe nagovorile tudi najtrdovratnejše electro puriste. Še raje pa electro osnovo nadgrajuje z elementi drugih plesnih muzik. Včasih je to surov techno po vzoru Underground Resistance, včasih skoraj hiphoperski elektronski gruvi, pa že omenjena gabber in hardcore in ne nazadnje plesišču prikrojen IDM. Kljub različnim stilskim izhodiščem posameznih skladb plošča ponudi lepo zaokroženo celostno podobo, kar je v precejšnji meri posledica tega, da je Kjartansson večino plošče posnel z modularnim sintetizatorjem. Album First Contact zato ob večji stilski razpršenosti ponudi tudi kompleksnejšo, veliko bolj dodelano zvočno podobo v primerjavi s prvencem. Čeprav se bo njegov plesni karakter verjetno meril predvsem na klubskih plesiščih, pa plošča ponudi tudi številne zanimive trenutke za užitkarjenje na domačem kavču. Morda kot glasbena spremljava (kvazi)razmislekov o NLP-jih, vesoljcih in kibernetski prihodnosti.