Lith Dolina, 2022

V času ponovnega in z malo sreče tudi dokončnega povratka nočnega življenja, ko smo obiskovalci klubov lačni druženja in potenja na plesne ritme kot še nikoli doslej, je s svojo zadnjo izdajo presenetil Walton, že dobro uveljavljeni manchestrski elektronski producent. Kot ga je leta 2013 ob izdaji njegovega prvega dolgometražca že dobro opisala kolegica Jelena Tomažin, je bilo Waltonovo dosedanje delo mogoče prepoznati po zvestobi britanskim basovskim linijam, v katere je z lastnim prepoznavnim karakterjem spajal klubske žanre, kot so garage, dubstep in grime. Walton je skozi leta dosledno razvijal svoj zvok v plesni smeri in prav zato njegova najnovejša izdaja, naslovljena Maisie by the Sea kljubuje vsem pričakovanjem avtorjevih dosedanjih sledilcev.

Že s prvim komadom nakazuje vzdušje celotne plošče. Čez ponavljajočo se mehko melodijo v vlogi hrbtenice komada se nizajo odmevi glasov in zvoki narave, ki poslušalca popeljejo v omamni vrt umirjene elektronike, občasno trkanje, po katerem je komad Pluck najverjetneje poimenovan, pa nastopi kot edina perkusija. Preplet terenskih posnetkov narave in sintetično simuliranega ptičjega žvrgolenja ter ščebetanja žuželk priča o mojstrovanju producentskih veščin in posvečenosti podrobnostim, saj le s težavo razločimo, kdaj gre za katere. Sledi nekaj komadov z bolj prisotnimi ritmičnimi strukturami z vrhuncem v Working Title, ki bi ga z lahkoto slišali na kakem bolj ezoteričnem plesišču. Njegove perkusije spominjajo na drum & bass vzorec, le z bolj umetelnim in krhkim izborom zvoka. Ta se združuje z melodijami atmosferičnih padov in celotnim nizom digitalnih zvočnih okraskov, za katerih temeljit opis bi potrebovali celotno študijo. V vlogi dropa komada pa preko razmiganega, a še vedno zamišljenega vzdušja vodi synthovska melodija, ki s pravim razmerjem kontemplativnosti in energetičnosti ljubiteljem inteligentne plesne glasbe zagotovo pričara ekstazo.

V drugi polovici albuma dokončno pride na dan prava Waltonova sposobnost ambientalnega skladanja. Dolžina krepko nad štirimi minutami pogosto lahko pusti več kot dovolj časa za dolgočasje, vendar ne v tem primeru, saj ta skladbam omogoča razvoj vzdušja in dodelane melodične linije. Konvencionalna struktura elektronskih komadov se tu popolnoma stali v bolj tekočo obliko, v kateri hipnotične melodije, nežno kovinsko donenje v ozadju in zvoki narave proti pričakovanjem nastopajo bolj svobodno, pač po vzdušju. Komad, po katerem je izdaja poimenovana, Maisie by the Sea, kar mimogrede v škotskem dialektu pomeni »biser ob morju«, kot najmirnejši na plošči predstavlja ideal meditativnosti. Zadnji, Broken Dreams, pa z dramatičnim opernim vokalom, srhljivimi trobili in nepričakovanimi poki bobnov zaključuje v bolj temačni noti. Po svoji kompoziciji spominja že na filmsko glasbo, kar morda nakazuje premik osredotočenosti Waltonovega ustvarjanja, ki je bilo do sedaj izključno posvečeno klubskemu pristopu.

Vsekakor si je privoščil raziskovanje novega teritorija, ki se približuje ambientalnemu tranceu ustvarjalcev nove generacije, kot sta na primer SoundCloud sceni dobro poznani britanec Dark0 ali pa misteriozni pat_16120, in se tako oddaljil od tradicije britanskega elektronskega podtalja. Pri takem zvoku gre omeniti tudi skandinavskega predstavnika nove šole ambientale Varga, katerega neklubske izdaje uporabljajo precej podoben zvočni repertoar kot Walton na Maisie. Iz prav tako idejno sorodne scene izvira ustvarjalec naslovnice albuma, Jonathan Castro, pravi zvezdnik nišne sodobne dekonstruirane oblikovalske scene. Ta je za Maisie na platno naslikal abstraktno, a vendar prepoznavno in za Britanijo značilno obalo, ujeto med temačnima morjem in nebom, najverjetneje namig na inspiracijo za ta Waltonov projekt, kar naslov tudi deloma potrjuje. Če so bile ambientalne izdaje trend lockdowna, ko smo vsi imeli več časa sami s sabo, se Walton na to upravičeno ne ozira preveč, saj je dokazal, da lahko več kot uspešno ustvarja tudi izven svoje dosedanje cone udobja.