Kamizdat, 2019

V tokratni Tolpi bomov bomo premierno poslušali sveže pečeni album domačega elektronskega dua Warrego Valles. Na valovih Radia Študent je glasbenici, ki stojita za tem imenom danes že nepotrebno posebej predstavljati, saj gre za eni glavnih soustvarjalk elektronske glasbene scene v prestolnici, prepoznavni tudi med še tako občasnimi obiskovalci alternativnejšega mestnega klubovja. Poleg tega je njun lanski prvenec Botox odzvanjal ne le po domačih logih, temveč tudi po širši balkanski regiji. Glasbenici Nina Belle in Nina Hudej sta se izkazali za eni redkih, ki se s svojim glasbenim ustvarjenjem podajata novim obzorjem naproti in ne le preoblikujeta trende, ki se do nas na periferijo navadno z zamikom širijo iz zahodnih središč elektronske produkcije (beri: London, Berlin).

Nini se ne obremenjujeta z vzpostavljanjem in sledenjem lastnemu prepoznavnemu izrazu in ju ob ustvarjanju raziskovalna žilica vodi prej v poigravanje z zvokom ter v seciranje in nekonvencionalno skladanje znotraj formatov sodobnih klubskih žanrov. Poleg tega je njuno delovanje vselej usmerjeno skozi prizmo politične angažiranosti in prav glasba je njuno najglasnejše sredstvo, s katerim lahko v lastni interpretaciji zrcalita prepade sodobnosti in družbenih odnosov. Podoba, ki tako raste iz njune glasbe, se krivi pod rafali basovskih udarcev in para ob abrazivni ostrini zvoka, iz katere veje hlad digitalne dobe. Zapovedano nam je gibanje, taktirka raztresenih ritmičnih vzorcev telo sili iz udobja predvidljivih matric v stanje prenasičene živčne napetosti, ki se sprošča v trzajočih navalih.

Vokalni sampli ostajajo eden osrednjih in večnamenskih gradnikov skladb. Razsekani in preoblikovani, na trenutke kar glitchevsko odrezavi, narekujejo ritmični tok ter se z ostalimi zvoki prepletajo v elektrificirane teksture, v katerih se brišejo meje med elementi človeškega in umetnega izvora. Neposreden govor je redek in večinoma zakodiran v nekakšne komunikacijske delce, ki v sebi skrivajo odtenke čustev in dinamike interakcij. Če sledimo vzdušju, ki ga glasbenici z njimi ustvarjata, lahko album ob sosledju naslovov skladb razumemo kot nekakšno zgodbo dezintegracije in resignacije v sodobni informacijski dobi. Če je v uvodni skladbi še govora o izdelanih vrednotah in višjih ciljih, se ta podoba postopno razblini, proti koncu jo preplavi nemoč, želja po kakršnem koli delovanju pa obvelja za norost. Znanje se v poplavi razvrednotenih, okleščenih podatkov zabriše in na vsakem koraku se mnenja podajajo kot gola dejstva. Reka nepomembnih informacij in vsiljivih dražljajev odnaša našo pozornost ter spodjeda trdna tla zavedanja in samorefleksije. Naša življenja se s tokom kot sedimenti v binarnem kodu nalagajo na magnetne nosilce ali izhlapevajo v oblakih medmrežja. Upe polagamo v umetno inteligenco in post-celularno morje interneta. In vsak save as, s katerim shranimo, kar smo ustvarili, navznoter odzvanja kot save us, torej – reši nas! Z vsakim novim tehnološkim premikom se nam prestrukturirajo ali utrdijo nevronski vzorci in za vedno spremenijo naše dojemanje sveta. Sled preživetega za nami izginja in varnostne kopije ni. Čas pa bo medtem počasi načel naše skrbno shranjene spomine in se z glitchi zažrl v slehrne selfije.

Album, ki nas popelje po digitaliziranih poljih distopične sedanjosti, mine brez pretiranih pobegov v totalne dekonstrukcije in eksperimentalno zvočno poigravanje, s kakršnim sta nam Warrego Valles večkrat postregli na svoji predhodni plošči. In če sta se na slednji namenili navreči več divjih in mimobežnih idej, sta se tokrat omejili na manjši obseg skladb, ki pa so bolj detajlno izpiljene in na trenutke skoraj spevno ubrane. Ob ponavljajočih se zankah semplov in konstantnem udrihanju kickov je tok skladb pretežno linearen in se pogosto giblje med deli z močnejšo inteziteto ter deli sproščanja napetosti, ki jo mehčajo zvoki sintovskih linij. Na albumu se, vsak s svojim remiksom, pojavita tudi zagrebška producentka Mapalma in ljubljanski digger po spletnem podzemlju - didžej Tetsuo. Njuna remiksa sta na albumu postavljena ob bok originaloma in ju, s subtilnimi zasuki v atmosferi in načinu uporabe zvočnih elementov, razširita v nekakšno dvodelno celoto.

Warrego Valles sta s svojim drugim dolgometražcem Save As utrdili svoj status kot eni najbolj samosvojih in onkraj meja zazrtih umetnic pri nas. Na svoji poti vžemanja vplivov in sočasnega mutiranja sta nekoliko omilili svoj divji izraz in ga izpilili v koherentnejšo zvočno podobo, ki še vedno buri naše živčne končiče. In zakaj bi albumu prisluhnili le na naših valovih, če pa ga lahko že danes zvečer na festivalu Tresk premierno ulovite v domačem klubskem okolišu in na zvočilih primernih dimenzij ter frekvenčnih kapacitet? Priporočamo udobne plesne čeveljce in ohlapen kroj – treskalo bo!