Domino, 2022

Iz nekega razloga so otoška tla posebej plodna za alt in indie bende, morda je razlog za veliko število uspešnih rock projektov v ušesih publike, a spet govorimo o britanskem rocku. Tamkajšnja scena izraža vzorec skupin, ki so svoje mesto na njej pridobile s tako ali drugačno »alternativnostjo« rocka. V devetdesetih so bili glasbena spremljava cool britannie Blur in Oasis, v začetku novega tisočletja so štafeto prevzeli Arctic Monkeys in Franz Ferdinand, v zadnjih nekaj letih pa se je predstavila nova generacija, v katero spadajo Wolf Alice, Dry Cleaning in Black Country, New Road. Z najnovejšim valom muzikogeoloških odkritij smo dobili tudi skupino Wet Leg ter njihov istoimenski prvenec. Pozornost so si pred slabim letom prislužili s singlom Chaise Lounge, ki je postal viralen hit ter se seveda znašel tudi na debitantskem albumu skupine.

Wet Leg je duo z otoka Isle of Wight, sestavljata ga Rhian Teasdale in Hester Chambers. Ustanovljen je bil leta 2019, po spontani odločitvi na vrhu razglednega vrtiljaka na nekem festivalu, k sodelovanju na turnejah pa sta glasbenici kasneje povabili še Henryja Holmesa in Joshuo Omead Mobaraka. Komadi so kot individualni demo posnetki nastajali med pandemičnim lockdownom, njihova domača preprostost in direktnost pa sta se do neke mere ohranili tudi na studijskih posnetkih. Album je nastal pred živimi nastopi skupine in javno pozornostjo, zaradi česar je uspel zaobjeti nekakšno izvirno iskrenost in neobremenjenost.

Na podlagi inštrumentacije je težko reči, da Wet Leg s prvencem ponujata kaj novega. Glasbenici se zanašata na preprost recept Fenderjevih glasbil, umazanih efektov in na splošno zelo živega pristopa k muziki. Kitaram se mestoma pridružijo preprosti sinti, ki dodajajo potrebno zvočno barvitost. Ob nekaterih počasnejših in bolj sproščenih komadih je večina albuma precej bolj energična, z večjim fokusom na glavokimajočih ritmih kot na melodijah. Čeprav ostajajo znotraj že poznanih zvokov, pa so komadi vseeno sveži, kar govori v prid skladateljski sposobnosti ustvarjalk. Skladbe tudi izven albuma individualno stojijo, zgrajene pa so precej preprosto in zelo poslušljivo. Podležejo nekaterim klišejem sodobnega rocka, kot sta valovitost v dinamiki ter njeno višanje z dodajanjem hrupa, vendar pa to težko kritiziramo, saj avtoricama v večini primerov s temi metodami uspe narediti zanimivo in zabavno pesem.

Besedila prav tako pričajo o splošnemu duhu albuma. Ukvarjajo se z zelo osebnimi čustvi, ubesedena pa so precej preprosto, na trenutke skoraj namenoma trapasto. Glasbenici z mehkim glasom razmišljata o ljubezni in bivših ter travmatičnih elementih modernega življenja mladih ljudi. Teme so sicer že bile obdelane, v literarnem smislu pa besedila niso noben dosežek. Ravno zaradi tega v bistvu delujejo bolje, z uporabo preprostih zgodb, zabavnih besednih iger in enostavnih vokalizacij tipa »la-la-la« se Wet Leg zavestno izogibata resnosti in ohranjata energijo spontanih, primarnih občutij. Morda najboljši primer tega je komad Ur Mom, v katerem Rhian Teasdale s kratkim uvodom predstavi svoj »najboljši krik«, ki pesem nato odpelje na energično višji nivo, tako decibelno kot tudi izrazno.

Album Wet Leg kljubuje nujnosti, ki preveva marsikatero uspešno ploščo rocka nove generacije. Ustvarjalki se, kot njuna glasba, zdita predani minljivim trenutkom in njihovi hipni, neotipljivi lepoti. A ta privrženost pride iz njunih glasilk in izpod prstov brez posebnega truda, deluje zelo iskreno in nepomembno, kakor da bi bilo to njuno naravno stanje. Hipotezo so potrdili tudi njuni nastopi v živo, v katerih odsevata neobremenjenost njune glasbe, ki ji je zaradi neverjetnega vzpona na mainstream sceno nekoliko težko verjeti. Glasbenici pravita, da so bile pesmi na albumu napisane brez pričakovanja, da jih bo kdo poslušal, a je splošno pozitiven odziv glasbene publike očitno ublažil nelagodje, ki pride z javno pozornostjo.

Kljub temu da imajo pesmi konstantno precej podoben vajb, je to težko vzeti za slabo. Na albumu okusimo sproščenost, skorajšnjo brezbrižnost komadov in Wet Leg z nekakšno posrečeno nonšalantnostjo učinkujeta hkrati kul in nežno – nebogljeno. Njun prvenec sicer v kreativnih idejah ne izstopa po originalnosti, pa vendar je treba to kontekstualizirati z ozadjem albuma. Nastal je v objemu pandemije na načrtih domačih posnetkov, ob milosti anonimnosti in neobremenjene želje po glasbenem udejstvovanju. Morda prav zato plošča deluje kot nekakšen festivalski jam s kolegi, nepopolno, preprosto, a zabavno, osvobajajoče in ujeto v brezčasnem trenutku.