Tokrat v Tolpi predstavljamo dve izdaji, in sicer ploščo kanadskih White Lung z naslovom Paradise in Američane Sheer Mag, ki so letos izdali svoj tretji EP. Oba benda sta predstavnika fenomena majhnih DIY bendov, ki so tako rekoč čez noč postali zvezde. Njuna slava je posledica navdušenja na spletu in današnjega hitrega pretoka informacij, dejstvo pa je, da benda ustvarjata dobro glasbo. White Lung so pred leti igrali na punk festivalih, kot sta Chaos in Tejas, zdaj pa nastopajo na masovnih hipster festivalih. Sheer Mag so še lani igrali po majhnih evropskih klubih, zdaj pa že nastopajo tudi na večernih „talk showih“. Tukaj ne bomo razpravljali, zakaj je temu tako, temveč se bomo posvetili posameznim izdajam.

WHITE LUNG: Paradise (Domino, 2016)

Začenjamo z White Lung in njihovo ploščo Paradise, ki je izšla za založbo Domino. Gre za nekakšno nadaljevanje odlične plate Deep Fantasy iz leta 2014. White Lung svojo kariero leta 2006 začnejo kot ženski punk band, ki je blizu hrupnemu riot girrrl gibanju. Leta 2008 se zasedbi priključi kitarist Kenneth William in bend začne dobivati obliko, kot jo poznamo danes. Kenneth h glasbi zasedbe doprinese nekakšno posebno nevrotičnost v kitarskih rifih, ki zaznamuje stil benda. Prve dve plošči It's the Evil in Sorry sta izdani preko založbe Derranged, ki je prepoznana kot vodilna založba kvalitetnega DIY punk podzemlja in izdaja predvsem bende, ki plujejo v post-punk vodah. S ploščo Deep Fantasy bend začne sodelovanje z Domino Records, s tem pa hkrati presežejo punk sceno in postanejo prepoznavni na nekakšni „hip“ sceni, kar na primer pomeni, da se znajdejo na lestvici stotih najboljših punk plat po Pitchforku. White Lung svoje ustvarjalne moči usmerjajo v bolj konvencionalne pop melodije, po drugi strani pa drža njihovega kitarskega zvoka ostaja agresivna in nevrotična. Plošča Paradise je bila takoj podvržena enormni promociji ter podkrepljena z videospoti in pojavljanji na televizijskih oddajah. Z zadnjo ploščo White Lung vsekakor potrjujejo, da niso več bend za majhne klube, temveč ciljajo na velike festivale ter glamurozne klubske turneje.

Plošča Paradise ob poslušanju v nas pušča shizofren občutek, saj mestoma deluje izredno pop, a se zna hitro preleviti v agresiven punk, ki močno spominja na ploščo The Shape of Punk to Come švedskih Refused. White Lung so s sladkimi, lahko tudi zelo enostavnimi kitarskimi rifi včasih klišejsko melodični ter poslušljivi. Hkrati so lahko z zlomljenimi melodijami, ki v enem samem rifu skačejo iz visokih tonov do nizkih, povsem nevrotični. Ta njihova vrlina dela bend unikaten, ki pa hkrati zmede, saj ni jasno ali je poslušani izdelek namenjen ležerni pop publiki ali bolj progresivnemu poslušalcu. Zmeda izvira predvsem iz nezmožnosti opredelitve, v katerega od teh žanrov sploh uvrstiti njihovo glasbo, saj se zasedba poslužuje izrazite pop forme, torej klasične strukture komadov s kiticami in refreni, kjer so komadi polni melodij, ki se zlahka zasidrajo v spomin. Istočasno pa je njihova glasba polna udarnega bobnanja, kitare so zlobno distorzirane, rifi pa na trenutke popolnoma kaotični in to je tisto, kar bendu daje pristno punk energijo. Plošča je skratka pravi hibrid med popom in punkom.

V produkcijskem smislu je plošča Paradise bistveno bolj dovršena kot Deep Fantasy, kar ima nezaželen učinek, saj je bend izgubil surovost prejšnjih izdaj. Zvočna slika je na plošči povsem “kompresirana“ in produkcija sledi tipični formuli, ki je predpisana za pop bende. Na plošči se pojavljajo tudi prej odstotne sintesajzerske linije, ki na trenutke že preveč nasičeni zvočni sliki dodajo še en zvočni sloj. Tudi vokalizacija je ustvarjena z večplastnim snemanjem vokalov, kar sicer deluje dobro, a nenaravno. Poleg izstopajočih kitar je potrebno izpostaviti tudi vokal pevke Mish. Njen vokalni razpon se razteza vse od visoko piskajočega pa do globokega petja, opisana dinamika vokala pa se izkaže kot zelo funkcionalna in komplementarna komponenta glasbe ob široki paleti predstavljenih rifov. Bas in bobni so zelo enostavni in brez presežkov.

Paradise bo brez dvoma zasedel visoka mesta na letošnjih mednarodnih lestvicah naj plat.

SHEER MAG: III 7“ (2016, Static Shock)

Drugi del Tolpe bumov posvečamo manjšemu bendu iz Philadelphije. Sheer Mag so lani s svojim drugim EPjem kratkomalo eksplodirali na sceni. Predvsem njihova skladba Fan The Flames je s spevnimi vokalnimi linijami in sladkimi kitarskimi rifi postala prava punk uspešnica. Bend oživlja hard rock iz 70-ih, a ker prihaja iz smrdljivih kleti, v sebi nosi punk pridih. Izhajajo iz DIY krogov in takšnega uspeha, kot pravijo sami, niso nikoli pričakovali. Uspeh jih je dejansko doletel čez noč, in to zahvaljujoč glasbi in ne PRu.

Tudi ta zasedba je polna talentov. Kitarski rifi so v duhu virtuoznih kitaristov sedemdesetih let prejšnjega stoletja izjemno dovršeni. Vokalistka je izjemna, njen glas zlahka parira kitarskim akrobacijam. Tudi produkcija na ploščah odraža vpliv 70-ih; deluje organsko in surovo. Sheer Mag zvenijo kot punk Jackson 5, in tudi njihov tretji EP vzdržuje pozitivno vzdušje od začetka do konca. Če odmislimo vse finese na kitarah in bobnih, se zavemo, da je rezultat ena sama dobra volja, kanonizirana skozi čaščenje Thin Lizzy in DIY punka. Perfektna plata za to poletje, ki pa je žal zelo kratka, na njej namreč najdemo zgolj štiri komade, ki hkrati sledijo povsem isti formuli kot na predhodnih izdajah. Zanimivo bo videti, kako se bo bend znašel na večji plošči, saj bi se lahko hitro začnel ponavljati. Priznati pa moramo, da so njihove izdaje zabavne prav zato, ker so kratke in jedrnate.