Tri Angle, 2014

James Kelly, ki se zdaj skriva za psevdonimom WIFE, je svoj največji uspeh doživel kot idejni vodja irske progresivne black metal skupine Altar of Plagues, s katero je iskal alternativne načine izraza temačnih vzdušij in naprednih idej. Pri tem ni imel nikakršnih zadržkov glede preseganja žanrskih šablon, kar je najbolj očitno na njihovem lanskem albumu Teethed Glory and Injury, na katerem so prisotni tudi razni elektronski elementi. Ti so močno pripomogli k celovitosti glasbenega izraza, ki je s tem na nek način tudi aktualiziran, saj preko asociacij na industrialno glasbo deluje situiran v sodobnem, urbanem okolju. V podobni glasbeni sferi se je nahajal tudi njegov predlanski Stoic EP, prvi izdan pod imenom WIFE. Na njem se je Kelly odlično znašel z elektronsko produkcijo ter ustvaril koheziven in zaokrožen album, ki je odseval njemu ljube tematike osamljenosti in krhkosti. Zaradi želje po raziskovanju drugačnih glasbenih žanrov je Kelly nato končal sodelovanje z Altar of Plagues in se posvetil svojemu solo projektu WIFE, katerega prvi LP What's Between danes tudi poslušamo v Tolpi bumov.

Po tem, ko je sam napisal nekaj osnutkov in jih počasi začel povezovati v končno obliko, sta mu na pomoč priskočila Bobby Krlic, bolje znan pod imenom The Haxan Cloak ter Robin Carolan, vodja založbe Tri Angle, pod katero vsi trije izdajajo, znan tudi pod imenom Lie. Skupaj so se odpravili na odročen angleški otok Osea, kjer so slab teden v delni izolaciji s pomočjo velikih količin viskija delali na dotičnem albumu.

Kelly kot glavne vplive za glasbo projekta WIFE omenja Buriala, od katerega je poleg za dubstep značilnih ritmičnih idej prevzel tudi nekaj mračnega vzdušja. To vzdušje naj bi izviralo tudi iz irske kulture ter usode večno zatiranega irskega naroda, kateremu pripada in katerega umetnost z velikim zanimanjem aktivno raziskuje. Sicer pa se album večinoma ukvarja s tematikami človeške, predvsem pa moške ranljivosti, ki je po njegovih besedah prisotna v vseh, a prepogosto zanemarjena oziroma skrita. Te tematike so na albumu vsekakor močno prisotne in v nekem transcendentalnem smislu bi lahko špekulirali in celo dejali, da je v glasbi moč čutiti tudi gosto irsko meglo in prostrano, a skromno pokrajino, v kateri je bila napisana.



James Kelly na najboljših točkah albuma ustvari nekakšno odmevajoče sivo vzdušje, v katerem se nato znajdejo razni glasbeni elementi, ki v njem tvorijo organsko, na videz spontano kompozicijo. Glasba takrat deluje pestro, a ohrani želeno sivino in zadržanost. V tem, na trenutke skoraj industrialnem vzdušju, Kellyjev glas tvori zanimiva dvoglasja in zasanjane harmonije ter deluje pasivno pomirjujoče, hkrati pa je na drugih mestih pogosto odveč. Njegov glas, ki smo ga poprej lahko slišali le v zakričanih, za black metal značilnih vokalih, se je na EP-ju Stoic prvič pojavil mestoma zašepetan ali previdno skrit skozi elektronsko obdelavo. Sedaj pa v nekaterih pesmih igra osrednjo vlogo in pri tem pogosto zakrije zanimive in natančno dodelane elektronske elemente ter s tem ne prispeva k neposredni izrazni moči, ki je večinoma prisotna v njegovi glasbi, temveč se od nje oddalji. Prav tako odveč delujejo nekatere pesmi, ki se nagibajo k nekakšnemu morbidnemu popu, saj se, ko prepoznamo njihovo strukturo z refrenom in kitico, le stežka znebimo občutka, da gre v Kellyjevi ustvarjalni poti za korak nazaj.

Dolge in počasne glasbene epopeje iz začetkov Altar of Plagues in surova, neprizanesljiva sonična agresija iz njihovega zadnjega albuma so bile ustvarjene s poudarkom na izraznosti mračnih aspektov človeške duše in njegovega obstoja. Nekaj te mračnosti je Kelly ohranil tudi na What's Between, a na najtežje prebavljivih delih albuma ta izpade prej kot nekakšno površinsko pritoževanje kot pa trdno filozofsko stališče, ki smo ga bili vajeni z njegove strani. Album, ki se sicer začne odločno, pozneje zaradi šibkejših momentov na žalost zapade v nekakšno mlačnost, v kateri ostane in v kateri bi ga najraje tudi pustili.