WILLIAM PARKER: For Those Who Are, Still

AUM Fidelity, 2015

Ameriškega jazzovskega konrabasista Williama Parkerja pri nas kar dobro poznamo, saj je dokaj redni gost naših odrov. Slišali smo ga tako v solistični različici kot v kombinacijah z drugimi glasbeniki, največkrat z dogoletnimi sodelavci, kot sta pokojna saksofonist David S. Ware in trobentač Roy Campbell ali pa pianist Matthew Shipp. Upamo si pa reči, da malo manj poznamo Parkerjevo skladateljsko delo, med drugim tudi zato, ker se je pri nas praviloma predstavljal kot član zasedb, ki so jih krmarili drugi, tudi zgoraj omenjeni muzičisti. Njegov kar trojni letošnji album For Those Who Are, Still z zbranimi novimi in doslej neobjavljenimi skladbami, posnetimi med letoma 2011 in 2013, je več kot pravšnja odskočna deska za potop v raznovrstno in z idejami brstečo zvočno ustvarjanje tega izjemnega glasbenika, aktivista in organizatorja newyorškega Vision Festivala.

Na treh ploščkih je Parker zbral za slabe tri ure in 40 minut glasbe, ki kljub različnim konceptualnim zastavkom vsakega od treh delov pleni s strogostjo forme in navdušuje z bogastvom idej in postopkov, tako aranžmajskih kot zvokovnih in izvajalskih. Celotno delo tematsko povezuje ideja o življenju in smrti oziroma o tem, da se živeči moramo zgledovati po pokojnikih, ki so v življenju popolnoma sočustvovali z drugimi soljudmi. Kljub tem morda na prvi pogled temačnim mislim nas že naslov albuma napotuje na sožitje naših preminulih z nami živečimi – Za tiste, ki so, še vedno –, zato je ta godba namenjena živim, v njej pa se zrcalijo tudi ideje tistih, ki niso več z nami ...

Album prinaša štiri daljša dela, med katerimi jih je bilo kar nekaj naročenih, med skladbami pa najdemo tudi prvo Parkerjevo skladbo za simfonični orkester, ki zaseda skoraj celotni tretji plošček. Skladbo z naslovom Ceremonies for Those Who Are, Still je Parker zložil po naročilu poljskega Nacionalnega foruma za glasbo, premiero pa je doživela na Jazztopad Festivalu v Wroclawu. Simfoničnemu orkestru omenjenega foruma je dirigiral Jan Jakub Bokun, pridružilo se je še nekaj članov zbora, ob Parkerju pa so jazzovske sile predstavljali Charles Gayle na saksofonu in klavirju ter bobnar Mike Reed.

Ta simfonični del trojnega albuma deluje še najmanj jazzovsko. Parker je izvedbo skladbe, ki se odvija v suitah, večinoma prepustil klasičnim glasbenikom. Zato pa pride jazzovska nabrita improvizacija toliko bolj do izraza, kajti ko Parker zaigra s svojimi jazzerji, jih klasični glasbeniki sploh ne spremljajo ali pa prevzamejo vlogo oddaljene, utišane podlage. Medtem ko nekateri deli kompleksne skladbe zvenijo hermetično, nemara tudi zaradi temačne tematike, je na ostalih dveh ploščkih slišati obilo poleta in razigranosti.

Prvi plošček, naslovljen For Fannie Lou Hamer + Vermeer v veliki meri zaznamujeta sugestiven vokal Leene Conquest in premišljen pianizem japonske pianistke Eri Yamamoto. Conquestova, sicer redna Parkerjeva sodelavka, interpretira njegova besedila z introspektivno in raziskovalno žilico, melodije barva z bluesovskimi in gospelovskimi odtenki. Conquestva mojstrsko združuje čustveno razdajanje n navidezno umirjenost, ki pa pod površjem skriva nemirne pasaže in slogovne bravure. Skladbe so organizane bolj asketsko, ob omenjenih muzičistkah se namreč ostali bolj poredko oglasijo oziroma so, tako kot v simfonični skladbi, v ozadju.

Nemara najbolj raznolik, tako glede številnih glasbenikov kot tudi zvočnih okvirjev glasbe, je drugi ploček z naslovom Red Giraffe With Dreadlocks. Na njem, čeprav bi po naslovu sodili drugače, ni reggaeja, pač pa barvita paleta tradicionalnih godb, ki se prepletajo z jazzom, tako bolj svobodnjaškim kot formalno bolj strogim. Parker je skladbo spisal prav za zasedbo  glasbenikov, ki jo tudi izvaja, izmed katerih bomo tu izpostavili indijsko pevko Sangeeto Bandyopadhyay, senegalskega griota Mola Syllo in bobnarja Hamida Draka. Tadicionalna indijska glasba preveva malone vse skladbe, v trdno spleteno in omamno petje indijske pevke pa se pretkano, nekako »od spodaj«, počasi, a odločno, vpleta mogočen vokal pri nas večkrat slišanega senegalskega vokalista.

Parker je glasbo na tem pogojno rečeno indijskem delu svoje trilogije napisal sledeč svoji teoriji o »univerzalni tonalnosti«. Na kratko, ta teorija uči, da tako kot ljudje, vsi zvoki prihajajo iz istega konca. »Mi ne izumljamo zvokov, nam je le dovoljeno, da jih srečamo; zvokov si ne lastimo, obstajali so, preden smo se rodili, in bodo tukaj tudi potem, ko nas več ne bo.« Kljub vložkom tradicionalnh godb je ta del najbolj zahteven, saj je na tem, drugem ploščku kar nekaj daljših skladb, v katerih je mojstrsko sežeto toliko idej, da bi z nekaj razširitvami motivov Parker gotovo iz marsikatere skladbe lahko ustvaril celoten album.

Ne glede na različno idejno ali zvočno tematsko ogrodje vseh treh delov jih vendarle povezuje izjemna osredotočenost glasbenikov, v trenutkih, ko nas zvok ponese v introspektivne globočine, pa tudi neke vrste posvečenost in brezmejna predanost. Na trojnem albumu For Those Who Are, Still bodo obilo zanimivega in marsikdaj drznega zvočnega gradiva odkrili tako tisti, ki Williama Parkerja že poznajo ali pa se jim je to le zdelo, kakor tudi tisti, ki so zanj le slišali ali pa ga morda poslušali na kakem koncertu. V marsičem izjemno delo, ki bo kljub kaki nedokončani glasbeni misli, še zlasti v simfonični skladbi, gotovo zasedlo posebno mesto v že zdaj izjemno bogati Pakerjevi diskografiji.