Wisteria: Never Waved (samozaložba, 2020)

Lepo pozdravljeni v oddaji Tolpa bumov, v kateri bomo danes predstavili dve novi izdaji ameriškega porekla. Gre za dva solo projekta, ki žanrsko gledano nimata veliko skupnega, a je obema uspelo zapisati svoji imeni na seznam izdaj pri ugledni nemški založbi Detriti Records. Eden od glavnih razlogov za sodelovanje ameriških umetnikov z evropsko založbo sta predvsem njen uspešni status ter ne tako razvit DIY trg v ZDA. Detriti Records se je z leti razvila v eno najzanimivejših in najnaprednejših DIY založb in je platforma za promocijo nekaterih najnovejših glasbenih imen na področju post-punka, dark wavea, industrijskega tehna in EBM-a. 

V današnji oddaji bomo najprej predstavili album z naslovom Never Waved, ki je debitantski izid samostojnega dark pop projekta Wisteria. Za projektom se skriva mlad fant iz Seattla, ki je glede svojega pravega imena ter glasbenega ozadja skrivnosten. Kljub pomanjkanju teh informacij se je Wisteria z izidom prvenca uspel vzpostaviti kot obetavno novo ime ameriške alternativne scene. Ustvarjalec na albumu predstavlja sedem skladb, v katerih je vodilna sila sintetizator, ki ga spremljajo sladka melanholija, nihilizem in eksistencialna groza. 

Že od uvodne istoimenske skladbe Wisteria ustvarja mračno razpoloženje, ki je prisotno na celotnem albumu. Privlačne, mehke sintetizatorske melodije spremljajo počasi ponavljajoči se udarci ritem mašine, medtem ko jim mladi fant sledi z globokim in na trenutke nerazumljivim vokalom. Tempo bobna se spremeni v skladbi Place You Haunt, na katero glasbenik aplicira dodatne subtilne udarne elemente, ki dajejo tipični depresivni postpunkovski glasbi bolj optimistično plat. Vendar ta kratek pokuk pozitivnosti hitro premagajo besedila, ki se osredotočajo na precej temačne motive, kot so zlomljeno srce, hrepenenje po ljubljeni osebi in praznina. Čeprav se besedila vrtijo okoli teh vsakodnevnih tematik, je opazno, da albumu primanjkuje elementov globljega pomena in domišljije. Z drugimi besedami, besedila vsake skladbe so preprosto srednješolska. To se najbolj izraža v skladbi Tokyo, v kateri Wisteria poje o nepozabnih ljubezenskih spominih na nekoliko preveč klišejski način. Kljub preprostim besedilom glasbeniku s solidnim prvencem Never Waved uspe ustvariti čustveno vzdušje, v čemer se ujema z vsemi drugimi obetavnimi imeni založbe Detriti Records.

Germ House: Spoiled Legacy (samozaložba, 2020)

V nadaljevanju današnje edicije Tolpe bumov bomo predstavili še eno letošnjo ameriško izdajo nemške založbe Detriti Records, in sicer tretji album Germ House, naslovljen Spoiled Legacy, ki je rezultat pandemične krize v ZDA in karantenskih dni. Projekt je garažnorockovski solo projekt ameriškega glasbenika Justina Hubbarda, ki ga je začel leta 2014. Za nastope v živo se projekt preoblikuje v štiričlansko zasedbo, na albumu pa je Hubbard odgovoren za vse inštrumentalije, ki jih je posnel v svojem domu med majem in julijem letos.

Zvok Germ Housea na splošno, kot tudi na albumu Spoiled Legacy je popolnoma DIY. Ne preveč kakovostna produkcija, ki jo je čutiti v celotnem albumu, samo prispeva k surovosti zvoka ter ustvarja energično vzdušje za poslušalca. Gonilna sila albuma je seveda kitara, ki prinaša lahkotne melodije, ki že ob prvem poslušanju albuma zlahka ostanejo v mislih. Takšne kitarske melodije prevladujejo v skladbah Nothing Is Like They Wanted ter Withdraw The Offer in se spopadajo z Justinovim močnim petjem, ki na trenutke niti ne spremlja glasbe. Na albumu zagotovo izstopa skladba Blunt Objects, saj prisotnost kričečega sintetizatorja v ozadju kaže Justinovo odprtost za eksperimentiranje z drugimi inštrumenti, ki pa ni prisotno na njegovih prejšnjih izdajah. Čeprav so Justinovi vokali v večini skladb stisnjeni skupaj z lepo strukturiranim hrupom in motivi besedil niso zelo razumljivi, njegovo petje vseeno prispeva k DIY vzdušju, ki definira celoten album.