Rising Nemesis Records, 2018

Pripravite se, da boste v današnji Tolpi Bumov začutili vso moč jeseniške slam zasedbe Within Destruction, ki je poslušalce te zvrsti glasbe in tudi marsikoga drugega navdušila konec meseca marca z izdajo že tretje plošče, D E A T H W I S H. Danes vas namreč čaka 37 minut izjemno bolnih vokalov, temačnih melodij, zelo težkih riffov in nečloveško brutalnih ritmov. Občutljivim osebam poslušanje današnje Tolpe Bumov močno odsvetujemo – ostali pa slamajte na lastno odgovornost.

Z drugim albumom, Void, so se jeseniški brutaličarji pokazali v svoji pravi luči. Čeprav je prvenec From The Depths kazal potencial, smo tega takrat slišali predvsem v zaključnem delu plošče. Nato so fantje s singloma Bloodbath in Carnage, ki sta zapolnila vrzel med prvima dvema albumoma, svetu pokazali, česa so sposobni. A najboljše so do zdaj zares pokazali z albumom Void, ki je Within Destruction pripeljal k založbi Rising Nemesis Records, zelo delovni fantje pa so skupaj s podporo založbe, rastočega števila oboževalcev in s priporočili drugih bendov začeli počasi osvajati Evropo in svet. V dveh letih, ki sta pretekli od izida albuma Void, so Within Destruction po mnenju avtorja današnje Tolpe postali prvi na slovenski ekstremni sceni. Če je Noctiferia, ki v četrtek slavi 20. obletnico svojega prvega albuma, počasi, a vztrajno osvajala predvsem Evropo, so Within Destruction to dosegli v desetkrat krajšem času. Vmes so prekrižarili Evropo, odpotovali v Korejo ter skrivaj ves čas pripravljali nov album, ki so ga v živo delno že predstavili na mesec dni trajajoči vseevropski turneji, ki so jo zaključili z veličastnim nastopom v Kinu Šiška. In mladeniči, ki so sposobni svojo glasbo popeljati daleč prek meja domače grude, gotovo znajo napisati ploščo, ki jo bo želel slišati živelj daleč naokoli. In plošča D E A T H W I S H to vsekakor je.

Če ob strani pustimo internetne bojevnike, ki se ne morejo zediniti v tem, ali so Within Destruction deathcore, brutal death metal, slamming brutal death metal ali pa zgolj slam bend, in brez dotičnih kategorizacij damo priložnost 37 minutam albuma D E A T H W I S H, bomo kaj hitro ugotovili, da je tole kar masiven zvočni zalogaj. Zvokovno je ploščo, ki so jo fantje posneli bolj ali manj sami pod vodstvom kitarista Damirja Juretiča (z izjemo bobnov, ki so jih posneli v Avstriji), dokončno obdelal Will Putney, kitarist svetovno znane zasedbe Fit For An Autopsy. To, kar so Within Destruction že v osnovi zastavili kot ekvivalent udarcu asteroida, je Avstralec samo še izbrusil do potankosti. Plošča od začetka do konca napada vsak kvadratni centimeter vaših ušes, čeprav boste težke tone najmočneje čutili prav v želodcu. Odlično!

A z moderno studijsko opremo je moč doseči marsikaj - tudi to, da nek načeloma mali muc rjove kot najstrašnejši lev. Na srečo pa je album D E A T H W I S H že v svoji osnovi kar krepak kralj živali, kar se vidi že po strukturi in flowu samih pesmi. Te so masivno agresivne – izbira tonov in ritmov kaže, da Within Destruction ne črpajo samo iz klasičnega ameriškega brutalnega death metala ali iz modernega rušilnega deathcora ali tudi slama, temveč se marsikdaj gibajo h temačnejšim izrazom čisto drugačnih, nepričakovanih muzik, kot sta recimo trap in dubstep. Dotični zvrsti se pokažeta predvsem v izbiri bobnarskega ritmičnega asortimana, kar odlično pokaže na primer konec komada Death Awaits Us All. Potem so tu refreni, ki so pogosto podkrepljeni s temačnim skorajda simfoničnim inštrumentarijem, s čimer bend doseže svojevrstno apokaliptično grandioznost, nemalokrat pa kakšen elektronsko zveneči efekt na začetku naredi stvar še toliko bolj privlačno.

Pa tudi ko odstranimo vse to – torej, vplive drugih glasbenih zvrsti, ki se praviloma izogibajo metalu, ali pa marsikateri zvočni efekt, nam še vedno ostane mračna masa apokaliptičnih vizij in temačnih tonov. Kitarista Damir Juretič in Kristijan Bajuk kombinirata death metalske zvoke z djentom, predvsem pa z morbidno temačnostjo klasičnih Meshuggah, naj pa vas ne čudi tudi občasni ovinek v kakšen nu-metalski miljé. Resda kratek, a vseeno. Ritem sekcija, ki jo tvorita basist Janez Skumavc in verjetno najhitrejši domači bobnar Luka Vezzosi, pa vsekakor kaže, da se album D E A T H W I S H napaja v različnih vodah, saj ekstremnemu metalu, ki vsaj po bobnih velikokrat spomni na Cryptopsy, Infant Annihilator ali Cattle Decapitation, ponudi še veliko dozo gruva, za katerega skozi album začne veljati, da je definitivno eno najmočnejših orožij plošče D E A T H W I S H. Tu je še vokal Roka Rupnika, ki je vsekakor znotraj glasbenega izraza benda surov, mračen in morbiden, čeprav trpi za podobnim problemom kot marsikateri vokalist v tej branži – nima neke lastne identitete. Rok super kruli, spušča paleto nečloveških zvokov, a če ga daš ob bok drugim pevcem slam ali deathcore žanra, se malce izgubi v poplavi vokalistov, za katere se zdi, da so kruljenje in kričanje vadili s pomočjo istega YouTube videa. Je pa zato dobro slišati, kako tough izpade vokalni vložek gostujočega Duncana Bentleya iz zasedbe Vulvodynia, ki pride v Slovenijo 21. maja. Njegov Deathwish on my mind … del v omenjeni naslovni pesmi albuma je dober bodisi hommáge bodisi joke na kakšne beat down hardcorovce iz devetdesetih, recimo na Biohazard in njihovo sodelovanje s Cypress Hill v pesmi How It Is s kultnega albuma State Of The World Address. Vsekakor gre za segment plošče, ki je drzen in osvežujoč. Poleg omenjenega Bentleya album vokalno popestri še gostujoči Dickie Allen iz irskih Infant Annihilator, medtem ko svoje strune za solažo v komadu Darkness Swallows Life posodi Adam de Micco kultnih ameriških norcev Lorna Shore. A mislim, da bi tudi brez njih Within Destruction dosegli zelo dober rezultat.

D E A T H W I S H je torej potovanje v svet, ki mu grozi poguba in katerega pogrebni marš se neustavljivo giblje od prvega do zadnjega komada. Še enkrat opozarjamo – poslušanje albuma D E A T H W I S H zasedbe Within Destruction ni primerno za občutljive osebe. Bili ste opozorjeni ...