Wode: Uncrossing the Keys
20 Buck Spin, 2025
Ko v turobnem delu leta temperature dosežejo točko ledišča, se kotline zapolnijo z gosto meglo in se dan spusti v objem noči, po domovih in mestnih središčih se prižgejo pisane luči z željo, da bi v odtujenih dušah pričarale praznično navdušenje. Najtemnejši del leta je tako, vsaj navzven, obarvan z ljubeznijo, radodarnostjo in veseljem. Pod svetlečim se barvnim ovojem pa pogosto mrgoli skrivnostna, temačna melanholija, ki na površje najraje splava v tem času. V nasprotju z idealiziranim medijskim prikazom popolnega veselja se pojavi občutek žalosti, osamljenosti in slabe volje, ki izhaja iz refleksije preteklega leta, iz nedoseženih pričakovanj, stresa, žalovanj ali pritiska, da bi bili nenehno srečni. Za soočanje z mrkimi mislimi so od pretirano veselega božičnega kanona morda primernejši hladni metalski rifi. V tem duhu bomo v oddaji Tolpa bumov poslušali ploščo, ki jo je letos vsem melanholičnim dušam ponudila britanska zasedba Wode.
Wode je manchestrska blackmetalska zasedba, ki si je z neumornim delovanjem na metalski sceni, tako z odrskim zabavanjem metalskih množic kot tudi s splošno pozitivno sprejeto godbo ustvarila v podtalju dobro prepoznavno ime. Ko govorimo o težjih glasbenih odvodih, ima Združeno kraljestvo bogato tradicijo. Od leta 1970, ko so Black Sabbath izdali istoimenski prvenec, je otočje tudi zibelka žanra. Ali si lahko Združeno kraljestvo z zasedbo Venom lasti tudi black metal, je do danes kočljiva razprava, kajti z izjemo naslovnice albuma ima ta bend pravzaprav nekaj več skupnih lastnosti s thrash metalom ali pa celo pankom. Kljub temu je blackmetalske pionirje treba vsaj bežno omeniti, ko obravnavamo zasedbo Wode, ker je ta megleni preplet vplivov očitno vgrajen v rife kitaristov, Daniela Shawa in Michaela Czerwoniuka. Okrutne metalske pasaže v ritem sekciji vse od nastanka zasedbe spremljata še basist Edward Troup in bobnar Tim Horrocks.
Uncrossing the Keys je četrta plošča zasedbe, in čeprav se bend, ne glede na album, lahko primarno poistoveti z oznako black metal, poslušalcu vendarle ponuja veliko več kot le tremolo kitarske linije, neumorne blast beate in vprašljive produkcijske odločitve. Wode se že od svojega začetka upira reprodukciji že slišanega in suhoparni reciklaži preteklih izdaj. Zdi se, da so se s preteklimi albumi pripravljali na letošnjo ploščo. Skrivaj in postopoma so raziskovali turobne metalske odvode, ki so se tako ali drugače manifestirali na prvih treh ploščah in se končno srečali na izdelku Uncrossing the Keys. Wode ne ustvarjajo nujno novega žanra, toda to zares ni bistvo, bistvo je v razvoju in širjenju lastnih glasbenih okvirov. Del čara bendov, ki v zvok umešajo raznolike dodatke, je v tem, da slišimo, kako daleč lahko zares sežejo, in Wode v svojih vrstah počnejo to na osvežujoč in poseben način.
Modus operandi za ploščo Uncrossing the Keys je bila mračna mešanica heavy metala, obilice vplivov panka in goth rocka z bolj ekstremnometalskimi odvodi. V skladbi Under Lanternlight kitare v stilu zgodnjih albumov zasedbe Tribulation spretno plešejo v srhljivi melodiji ob udarjajoči ritem sekciji in ostrem renčanju ter zahtevajo, da poslušalci v znak odobravanja zazibamo glavo. Globoko v komadu Transmutation se poslušalec znajde v abstraktnem zlitju švedske zasedbe Amorphis iz obdobja plošče Tales from the Thousand Lakes in zgodnjih Paradise Lost. Z naslednjim komadom, Prisoner of the Moon, se Wode poženejo v dir v ritmu klasičnega heavymetalskega galopiranja in z melodičnimi harmonijami, ki si sceno delijo z mučno kričečim vokalom, disonantnimi akordi in skoraj neslišnim okrasjem srhljivega sintetizatorja. Z veličastnim uvodnim rifom in klaviaturskim ozadjem skladba Lash of the Tyrant za trenutek spomni na komad Frost velikanov progresivnega black metala, Enslaved, preden jo prevzame bolj počasen, skoraj sanjav tempo.
Wode so skozi čas izkazali naklonjenost nenehnemu eksperimentiranju, hkrati pa so ohranili trdne temelje predvsem prvega vala black metala z dovolj manevrskega prostora za vključitev klasičnega britanskega heavy metala, death metala in sodobnega goth rocka. Nenehno razvijajoči se zvok benda jim je omogočil raziskovanje številnih različnih vrst ekstremov, kar je pred predajo letošnji izkušnji naravno sprožilo vprašanje: kam se bo zasedba podala z albumom Uncrossing the Keys? Wode so letos uspeli stvoriti ploščo, ki sicer izhaja iz klasične, dobro poznane blackmetalske zapuščine in v sebi skladno s tem nosi vso mrzlino, mrkost in ostrino tega nesrečnega žanra. Obenem pa jo prav tako polnijo vznemirljiv, skoraj energičen ritem in kitarski rifi, ki prekinejo melanholično sanjavost s komaj opaznim nasmeškom. Koherentno prepletanje idej in obilica presenečenj nas iz skladbe v skladbo silita v vračanje v to pestro glasbeno izkušnjo.
Dodaj komentar
Komentiraj