Thrill Jockey, 2018

Zasedbo JR-ja Robinsona in Esther Shaw smo nazadnje omenjali leta 2016 v RŠ Intervjuju pred decembrskim koncertom Wrekmeister Harmonies v Channel Zero na Metelkovi. Takrat torej, ko je ta glasno-jasna, razuzdano ranljiva in minimalistično turobna glasba že dosegla hvaležen, pristen katarzični moment na domačih odrih. Takšnega, kakršne bi  morali ob ambientalnih, drone, post-rokerskih, doom, skratka - ekspresivno naperjenih muzikah doseči večkrat, posebej v živo. Zasedbi Wrekmeister Harmonies res ne gre očitati zlaganih karakterjev in dolgočasnih prepotentnih niti na samih albumih. Tako se v današnjem osrednjem recenzentskem terminu prepuščamo njihovi najnovejši izdaji The Alone Rush, z njo pa opozarjamo tudi na njihov koncert prihodnji ponedeljek, ko bodo oder Kina Šiška zavzeli pred vedno zanimivimi Deerhoof.

Kolektiv Wrekmeister Harmonies je od plošče do plošče, od koncerta do koncerta variiral, tako po številu članov, instrumentov, kot tudi glede na žanrske opredelitve v vedno temačnih zaledjih. Album The Alone Rush je bil posnet v najbolj okleščeni postavi do sedaj. JR na kitari in vokalu, Esther z violino, klavirjem, sintom in vokalom, kot tretji član pa se jima je pridružil Thor Harris, bobnar zadnje postave Swansov na tolkalih in klarinetu. Danes obravnavani album pa ni drugačen samo zaradi drugačnega pristopa k sami glasbi v okrnjeni postavi, temveč tudi zaradi precej bolj direktnega prikaza občutljivosti, ranjenosti, zbeganosti in bolečine, ki je to izdajo pravzaprav zakuhala. Gre za podajanje glasbe in besedila skozi nekaj v zadnjem času preživetih osebnih izkušenj, tragedije smrti in bolezni bližnjih, ki sta JR-ja in Esther pripravila tudi do selitve in posledične izolacije. The Alone Rush je osebno izpoveden album veliko bolj minimalističnih prelivov z manj orkestralnih bučanj ali gromkih poudarjanj, manj dromljajočih raztegovanj kot na predhodnikih, zato pa z veliko večjo prisotnostjo vokalov.

Šest pesmi na plošči druži intenzivna otožna mračnost, ki je pod producentsko taktirko Martina Bisija na nek način ujela melos in katarzičnost zadnjih treh albumov Swansov in podobnih aktualnih himničnosti, čeprav v veliko krajših eksperimentih, ki bi z večjo dolžino lahko prenesli tudi močnejši udar. Pesem Forgive Yourself And Let Go je gotovo idealen primer  intenzivnosti na daljši rok. Štirinajst minut in nešteto zvenov, ki vzniknejo znotraj pesmi, dirigira nihajoča dojemanja najprej čutnih začetkov z žalobnimi melodijami, ki prek vokalnih mrmranj preidejo v odločen moment svobodne jazz glasbe s plastmi disonanc in prostovisečih občutenj ter nato v edini pravi orkestralni udar, kakršnih smo bili vajeni s predhodnih albumov, če izvzamemo zadnjega predhodnega Light Falls. JR-jev vokal se od momljajoče govorjene zgodbe do tarnajočega okroglega baritona še vedno izogiba diktatu nad samimi pesmimi, kot se na ta nivo denimo spusti Michael Gira, pa čeprav je takšna močna vloga vokala z novim albumom veliko bolj prisotna. Kot antipod se iz ozadja na zgradbo venomer naslanja Estherin večinoma gladek in eteričen glas, ki pa tudi zaječi v krik, denimo v komadu Behold! The Final Scream, ki ga trenutno poslušamo v ozadju.

Dvojec Wrekmeister Harmonies je z novim albumom prav gotovo lahko izvršil neke vrste terapijo po nedavnih grenkih izkušnjah. Nenehno grabljiva godba se občutno in na videz pasivno giblje zdaj po poteh pripovedovalske baladnosti JR-ja v stilu Cava predvsem iz časa Murder Ballads in kasnejšega Cohena, zdaj po ranljivi predanosti in razodetosti mlajših Godspeed! You Black Emperor ali po strašljivih ambientalnih poplavah v stilu filmske glasbe starih italijanskih srhljivk. Skratka še ena izmed mnogih katarzičnih glasbenih izolacij ...