Warp Records, 2024

Po dveh letih od izida albuma Loggerhead se je angleški vokalist in producent Miles Romans-Hopcraft, bolj znan kot Wu-Lu, spet podal na raziskovanje in preseganje značilnih form žanrov in prvič od takrat ponudil nov izdelek. Gre za EP Learning To Swim On Empty, na katerem se odmakne od agresivnega lamentiranja nad rojstnim južnim Londonom in njegovim propadom ter ustvari obrat, ki bo za večino njegovih poslušalcev rahlo presenečenje.

To presenečenje je zelo očitno že na začetku albuma, ko nam s skladbo Young Swimmer Wu-Lu poetično pričara spomine o svojem odraščanju in z naslovom komada in albuma obljublja vodič skozi valove, ki so ga utapljali, in struje, ki so ga ponovno povzdignile in povrnile upanje.

Skladno s tem Wu-Lu od prepoznavnega besnega, temačnega vrtinca hiphopa, panka in vsega vmes naredi zavoj v smeri mehkejših različic teh žanrov z opazno večjo dozo melodij jazza, v katerih se še vedno prebijamo skozi ulice južnega Londona, konkretno Brixtona. Vse to je sedaj prikazano na bistveno drugačen način – tako da dobimo vpogled v to, kakšen pečat so izkušnje pustile v njegovem notranjem življenju. Ta nov stil vendarle ohranja ambivalentnost in slikovitost njegovega glasbenega izraza, ki smo ga spoznali na predlanskem albumu in ki na letošnjem EP-ju pridobi bolj koherentno obliko. To zasledimo bolj v smislu tematik kot zvoka, pri čemer vseeno moramo poudariti, da je tudi ta vidik vpadljivo blažji kot prej, vtis tega pa ohranja od začetka do konca z variacijami tudi znotraj samih komadov.

Tudi sodelovanja na albumu namignejo na smer, v katero bo šel izdelek. Sodelovanja s pesnikom in umetnikom Rohanom Ayindejem ter pisateljem, režiserjem in fotografom Calebom Femijem so napovedala pot k introspektivni poeziji in mu pri tem pomagala doseči popolno formo. V tej sferi se je glasbenik dobro znašel, tako da je obdržal anksiozno vzdušje in ga začinil z melanholičnimi, ekspresivnimi besedili, v katerih se borijo strah in upanje, obžalovanje in odpuščanje, preliti z rahločutnimi, mističnimi melodijami saksofona in godal, ki se lepo mešajo s hiphopom in kitarami, na letošnjem EP-ju manj agresivna in nasploh manj zastopana.

Kljub ovinkom in novostim poslušalki ne uide dejstvo, da je to tisti Wu-Lu, ki smo ga slišali na Loggerheadu. Še vedno namreč slišimo vokale, ki jih je težje umestiti v določen žanr. Tudi to odpre prostor, da se muzika giblje iz enega v drugo razpoloženje in predstavlja eno glavnih kvalitet glasbe, ki na novem izdelku izstopa z bolj niansiranimi in liričnimi odtenki.

Včasih se Wu-Lu spušča v blago rapanje, drugič pa – tam kjer slišimo nove tendence v njegovi glasbi – prostor pusti pesnikom in zagretemu čutnemu in pretanjenemu recitiranju. To ostaja v okviru prilagodljivosti in ambivalentnosti ter tako zavrača kakršnokoli možnost, da bi glasba izpadla pocukrano, kar bi navsezadnje odstopalo od njegove širše glasbene slike in filozofije.

Za vse, ki njegovo glasbo poznajo, bo izdelek ponudil nekaj presenečenj, ki se na koncu izkažejo za zelo pozitivna. Večina je namreč verjetno pričakovala nadaljevanje njegovega ustvarjanja v ostrejši smeri, v kateri se je Wu-Lu izkazal kot vešč in učinkovit glasbenik, toda tokrat je njegov bogat in kreativen izraz prepričal, da se lahko giblje v različnih, včasih nasprotujočih si smereh, z večjo ali manjšo doslednostjo, kot tudi, da je lahko nežen ali agresivnejši, kadar je treba.

Ko gledamo nazaj, lahko rečemo, da je na novem albumu izkazal nekaj več konsistentnosti, kar kaže na jasnejšo vizijo ustvarjanja. Bolj ali manj eksplicitno vključuje kaotičnost in pisanost, ki z uravnoteženostjo med hiphopom, pankom in eksperimentalnim rockom na eni strani in drobci jazza na drugi vseskozi preseneča. Glasbenik s precizno igrivostjo zasluži visoko mesto na širši glasbeni sceni danes kot eden inovativnejših glasbenikov, čigar vpliv bo zagotovo z leti še bolj opazen. 

Learning To Swim On Empty stoji nekje med zasanjanim prvencem Ginga iz leta 2015 in surovostjo albuma Loggerhead ter predstavlja most med njima, ki mogoče kaže na razkritje stila in napoveduje stabilnejšo strukturo in usklajenost različnih glasbenih elementov v nadaljnjem ustvarjanju. 

Če povzamemo – letošnji EP lahko označimo kot Wu-Lujevo kreativno in domišljeno potapljanje v nekoliko mirnejše vode, ki v sebi še vedno ohranjajo napetost in razburkanost in ki bodo morebiti ostale v isti liniji v prihodnosti ali pa se bodo zaostrile. Sodeč po prejšnjih projektih ne moremo zagotovo reči, toda ostaja sladka negotovost Wu-Lujevega ustvarjanja, prav v tem pa se skriva njegov čar.