WWWINGS: Phoenix

Planet Mu, 2016

S silovito močjo interneta in tehnologije se v zadnjih nekaj letih vzpostavljajo nove možnosti za glasbeno produkcijo, ki se zaradi večje dostopnosti danes tudi vedno hitreje razvija. Poleg enostavnejših, hitrejših in cenejših programov pa se s pomočjo interneta začenjajo povezovati in graditi tudi zanimive nišne glasbene scene, v katerih prisostvujejo posamezniki z različnih koncev sveta. Tako je denimo nastala mednarodna scena transgresivnih in v prihodnost zazrtih producentov, ki ohlapno bazirani na majavih klubskih temeljih, odločno raziskujejo potencial zvočnega dizajna. Ta je ponekod lahko s preudarno uporabo asociativnih samplov ideološko obtežen z različnimi političnimi konteksti ter se na drugem polu obenem ukvarja zgolj z abstraktno zvočno formo in njenimi zmožnostmi znotraj ekspresije posameznika. Pri tem pa gre skoraj vedno za tako ali drugače marginalizirane posameznike, ki s svojimi eksperimenti hote ali nehote prevprašujejo koncept kluba in prenavljajo pojmovanje klubskega subjekta.

Znotraj tega, še vedno s konceptom in logiko kluba povezanega, a izrazito od interneta odvisnega gibanja so se znašli tudi trije rusi, stari med 18 in 25 let, ki sedaj tvorijo produkcijski trio WWWINGS in so svoje kompleksne obklubske kompozicije že izdajali pri pomembnih založbah, kot so Symbols, Infinite Machine ter Purple Tape Pedigree. Na njihovem danes obravnavanem prvencu Phoenixxx gostijo tudi številne producente sorodnih vej dotičnega gibanja, s katerimi se verjetno v živo pravzaprav nikoli niso spoznali. Med drugimi se na plošči tako denimo pojavijo Chino Amobi iz južnoafriškega kolektiva NON, Imaabs in Lao iz mehiškega kolektiva NAAFI ter producent Endgame, ki je pred kratkim izdal EP za kultno londonsko založbo Hyperdub.

Širok nabor na plošči slišanih producentskih pristopov pa dodatno osmišlja morda še najzanimivejše dejstvo, da se med seboj v živo ni spoznal niti sam ruski trojec. Vsak izmed njih namreč živi na drugem koncu nekdanje sovjetske zveze; LIT INTERNET na polotoku Kamčatka, LIT EYNE v Sibiriji ter LIT DAW v Ukrajini. Tako gre torej za zanimiv dokument izrazito mednarodnega gibanja, že samo logistično korenito odvisnega od interneta in sodobne tehnologije, odnos do katerih se zdi konsistentno tematiziran tudi v sami glasbi.

Sicer se vsak izmed tovrstnih zvočnih eksperimentalcev na svoj lasten način ukvarja z morebitno pomenskostjo in sporočilnostjo svoje glasbe in posledično bi bilo lahko hitro kontraproduktivno reducirati celotno gibanje na enotno ideologijo. A zdi se, da je tu ključno že z medmrežjem omogočeno razsrediščenje, s katerim je glasba odlepljena od konvencionalnih oblik na specifično geografsko regijo vezane scene. Obenem pa deluje nasprotna tudi dosedanjim koncepcijam klubskosti, ki so nato dodobra pregnetene še skozi agresivno komaj-plesnost njihove odločno inovativne glasbe.

V zanimivem spletu različnih vplivov se tako musique concretète križa s trapom, zbledeli ostanki vzhodnoevropskih ljudskih pesmi srečajo napeto zvočnost video igric, vse pa je stalno prežeto še z vzdušjem propadajoče industrijskosti in alarmantnih političnih trenj. Po pričevanju članov kolektiva je tak agresiven zvočni kolaž v veliki meri odraz frustracij ob soočenju z nazadnjaško ideologijo njihovih lokalnih okolij, po katerem še vedno odmevajo nekdanji sovjetski ideali, zamenjani zgolj z drugim, sicer morda subtilneje totalitarnim, a še vedno represivnim in stagnirajočim sistemom, docela nasprotnim tako ideološki kot ustvarjalni svobodi, s katero opremljata internet in sodobna tehnologija.

Plošča tako deluje kot odličen kazatelj tega, že konkretno vzpostavljenega in kljub razglašenim imperativom k inovaciji že skoraj zaskrbljujoče uokvirjenega gibanja. Ta je s svojim razkošjem detajliranih obklubskih ali raje postklubskih kompozicij odločno motiviran k prenovljanju koncepta kluba in preoblikovanju producenta v nekakšnega zvočnega abstraktnega ekspresionista. Obenem pa sam album že zgolj skozi orisan kontekst tematizira ločnico med resničnim in virtualnim, ki se vse hitreje briše oziroma deluje vedno bolj irelevantna. Poleg tega internet prikazuje kot potencialno orodje za samoaktualizacijo posameznika, ki pa soočen s širšo politično realnostjo vseeno lahko ostane nemočen in pesimistično zafrustriran. Tehnološka revolucija namreč ne bo nujno prinesla tudi socialne revolucije in prihodnost tako ostaja na stežaj odprta.