Bedouin Records, 2019

Sheelo Rahman smo z njenim projektom Xosar do nedavnega poznali predvsem po toplem, rahlo mističnem, lo-fi zvoku, zakoreninjenem v melodijah in grajenem na houseovskih strukturah. Vsakršna zvočna podobnost z Dannyjem Wolfersem aka Legoweltom oziroma asociacija na njegovo delo tu seveda ni naključje. Z njim je namreč precej sodelovala v zgodnjih fazah svoje producentske poti, s skupnim projektom Xamiga pa sta  v obdobju treh let izdala tudi tri kratkometražne izdaje. No, morda je pomembnejše dejstvo, da je kljub relativno kratki diskografiji svoje plošče izdala pri izjemno cenjenih založbah, pri Rush Hour, L.I.E.S., Creme Organization in Pinkman, obenem pa je vključno s tokrat obravnavano izdajo nanizala še pet albumov – med temi je kar tri izdala sama na platformi Bandcamp.

Kdor je v obdobju zadnjih nekaj let uspel Xosar ujeti z njenim live klubskim nastopom, je lahko že izkusil neskladje med njenim izdanim materialom in muziko, ki jo ponudi v živo. V klubskem okolju namreč ni bilo sledu o tisti zasanjani in igrivi house podobi Xosar. Zvočno preobražena Sheela v zadnjem času podzemeljska plesišča stresa predvsem s kislimi in surovimi techno koračnicami, ki ne delujejo ravno prijetno, prej apokaliptično. Malenkost varljivo, a vendar precej konvencionalno lo-fi estetiko housea je v družbi s hitrejšimi ritmi in temačnejšim vzdušjem zamenjal občutno resnejši pristop k zvočnemu dizajnu, slednje pa najintenzivneje odraža prav njen novi album The Possessor Possesses Nothing. Njen peti album vzpostavlja popoln kontrast v primerjavi z denimo njenim prvim, predstavlja namreč mešanico mračnjaškega ambienta, industrial techna in nojza.

Uvodni 7-minutni ambientalni komad Transmogrification ponudi povsem primerno vzdušje. Kompleksna slojevitost v obliki intenzivne in deformirane pulzirajoče atmosfere tu demonstrira izpiljene produkcijske tehnike ter visoko raven zvočnega dizajna, čemur v nadaljevanju sledimo skozi celotno ploščo. Prijetno zbodeta postklubski kompoziciji komadov Pikachu Police State in naslovnega štikla The Possessor Possesses Nothing, obe namreč zvenita izrazito nelagodno in pozitivno čudno. Na plošči slišimo celo poigravanje s kitarskimi vložki, ki dovolj uspešno spraskajo nojzersko srbečico oziroma EBM, naslovljeno Fantasmagoria. Xosar z novim albumom zagotovi zanjo neznačilno produkcijsko svežino, ki pa hkrati predstavlja tudi problem plošče The Possessor Possesses Nothing. Zanimive ideje se začnejo hitro izgubljati v pogosto razvlečenih, predolgih aranžmajih. Dobri elementi ostanejo zgolj zanimivi, brez osmišljenih progresij, zato komadi največkrat ne upravičijo svoje dolžine. Ob hitrem preletu razmeroma zanimiv in dinamičen album po večkratnem poslušanju postane skoraj utrujajoča izkušnja, čemur pripomore tudi izredno enosmerna zvočna paleta. Zdi se, da je Xosar z albumom The Possessor Possesses Nothing ves trud vložila v izpiljen zvočni dizajn, a je v istem dihu zanemarila vidik poslušalcu prijetnih kompozicij.

Nov album Xosar nas tako pusti ravnodušne. Kompleksnost posameznih skladb s plošče tokrat ne deluje tako dobro kot denimo preprostejša zvočenja, ki nam jih je nudila v začetkih svoje producentske poti. Album The Possessor Possesses Nothing sicer deluje bogato, a je hkrati zelo zmeden in neutemeljeno dolg. Začetni pozitiven vtis se ob poglobljenem poslušanju žal razblini in čeprav pozdravljamo producentski podvig ter predvsem producentkin pogum ob zvočni preobrazbi, rezultat slednje pač ne poteši naših bobničev.