Purple Tape Pedigree, 2019

Yatta zapiše: Ta album govori o tem, kako je biti črna, biti trans, biti Afričanka v tuji državi.

Yatta Zoker, multidisciplinarna umetnica vzhodnoafriških korenin - iz države Sierra Leone - je drugega avgusta letos v sodelovanju z newyorško založbo in umetniškim kolektivom Purple Tape Pedigree izdal svoj drugi dolgometražec WAHALA. YATTA se je sicer rodil v ameriškem Houstonu, vendar je dobršno mero šolanja opravila v Saudovi Arabiji. Študij filma jo je nato pripeljal nazaj v ZDA, trenutno pa je nastanjen v New Yorku.

Yatta zapiše: Ta album govori o tenzijah, razcepitvah, manijah, psihozah in depresijah, ki me kot simfonija bopa ohranjajo pri življenju.

WAHALA pomeni težavo, problem; in YATTA prizna, da se je v nasprotju s precej enostavneje zaključenim prvencem Spirit Said Yes! WAHALA izkazal za precej problematičnega. Zahteval je več časa, več sedenja, več potrpežljivosti, vse to pa se naposled izkaže z večjo kompleksnostjo izdelka. Vokale, ki se slojijo v brezmejnih pejsažih, doleti znatno več zvočnih obdelav v primerjavi s tistim, kar smo slišali na prvencu. Loopani elementi, ki se pogosto združujejo v zlovešče dromljanje, ustvarjajo napetosti, ki jih režejo in hipoma prekinjajo mrzlični kriki. Za vtise bipolarnosti poskrbijo otožni terenski posnetki in melanholične melodije - slednje se najbolj razživijo v skladbi Sullivan Place, ko YATTA poprime za keltsko harfo.

Yatta zapiše: Ta album je cikličen. Posluša naj se v postelji in nato v klubu in nato ob sprehodu in potem znova v postelji. Govori tudi o šaljenju s samo seboj, da bi skrila tisto, kar je mišljeno samo zate.

Kljub temu, da se YATTA izogiba pretiranim repeticijam in ustaljenim žanrskim formatom, album WAHALA odlikuje izredno fluidno, že skoraj krožno vzdušje. Kot val nas popelje skozi vse različne ideje prostorov, kot jih navede YATTA. Najbrž ni popolno naključje, da je YATTA del plošče posnel v postelji in da torej tudi postelja deluje kot primerno mesto za poslušanje. Tako v smislu udobja in varnosti, kot tudi v smislu prostora, v katerem se rojevajo nočne more in objekt, pod katerim se v temi skriva mrakobna pretnja. Takšna samonanašalnost ustvarjalki ni tuja in se hkrati ponaša s spretnostjo omogočanja dovoljšnega prostora za poslušalca. Iz avtorskih besedil – YATTA se uvršča tudi med digipesnike – veje dobršna mera duhovitosti, ki pa nikoli ne zaide v posmeh. Gre za terapevtske notranje monologe, skozi katere se YATTA spoznava z lastnim odnosom do preteklosti svoje družine, s svojo moško in žensko platjo biti, duševnim in duhovnim zdravjem. Z improvizirano poezijo razkriva sloje modrosti in jih nato razgrne kot nekakšno razstavo zvočnih kolažev.

Yatta zapiše: Maya Angelou pravi, da naj v srcu hranimo prostor le za boga. Moj prostor pa zapolnjujejo bes, vprašanja, zmeda in bolečine – poskušam ga napraviti čistega in neokrnjenega, bejbi!

WAHALA ne skriva čustev, izraža jih z jazz-bluesovskimi vokali, razčetveri jih, kot to počne z inštrumentacijo. Hiperventilira z elektronskimi podvigi, ki jih spremlja tehnoidni utrip. Z vsemi kompleksnostmi, ki sestavljajo album, to glasbeno sobo, je morda neizogibno, da bo v njej zavladal nered. A YATTA se s proizvedenimi in nabranimi surovinami spopade z uspehom. Kljub težavnim tematikam, s katerimi se ukvarja, in osebnim stiskam se problematični drugorojenec izkaže s samozavestno pozo, v kateri se zrcali za dane pogoje neverjeten notranji mir.