Y.OHASHI: ein Nebelhaftes Zimmer + LE MAKEUP: Diegese

Y.OHASHI: ein Nebelhaftes Zimmer + LE MAKEUP: Diegese

Recenzija izdelka
11. 7. 2016 - 19.00

 

V današnji Tolpi bumov obravnavamo dva krajša albuma, ki sta v zadnjem mesecu izšla pri japonski internetni založbi Wasabi Tapes. Ta sicer obstaja komaj dve leti, a ji je v tem času uspelo navdušiti z nekaj več kot dvajsetimi izdajami, ki vse tako vizualno kot zvokovno sledijo samosvoji tako in drugače z internetom ter s sodobno družbo povezani estetiki. Izdaje na založbi sicer obsegajo vse od neobremenjujočih, z različnimi šumi, kliki ter terenskimi posnetki in sampli zapolnjenih zadržanih ambientalij pa do impozantnejših postklubskih eksperimentov z odrezavimi kontraintuitivnimi ritmi in detajliranimi sintetičnimi zvoki. Danes obravnavana albuma, že po posredovanem vzdušju sodeč, predstavljata dva nasprotna pola, med katerima se sicer giba ta docela samosvoja založba. Obenem pa delujeta kot do tega trenutka njihovi morda najbolj poslušalcem prijazni izdaji.

Pri vsem skupaj se zdi na mestu poudariti, kako zelo malo je pravzaprav znanega o dani založbi. Tudi na tovrstno glasbo osredotočeni mediji jo zaenkrat nekoliko zanemarjajo, medtem pa nobena izmed izdaj ni pospremljena s kakšnim uvodnim tekstom, ki bi zanje poizkusil vzpostaviti kontekst. Tudi sam vodja založbe, DJWWWW, ki je svoje edinstvene produkcije sicer izdajal tudi pri veliko opaznejši, a povečini še vedno popolnoma spregledani internetni založbi Orange Milk, se do sedaj ni predstavil v intervjujih, in morda ima za to ter za ohranjanje še vedno docela skrivnostne podobe založbe utemeljene razloge. Naključni poslušalci, ki jih sicer gotovo ni veliko, se lahko le čudijo, soočeni s temi navidez pozabljenimi in zanemarjenimi bizarnostmi. Tovrstna skrivnostnost se v naši, docela dokumentirani informacijski dobi, v kateri praktično vsako ploščo spremlja tudi ogromna količina podatkov, zdi prava redkost. Vsi ti podatki s katerimi se ustvarja kontekst okoli posameznih izdaj, nedvomno prispevajo tudi k temu, kako ploščo doživljamo in lahko bi rekli, da je na ta način naše izkustvo lahko okrnjeno, ali vsaj pragmatično mediirano. V primeru internetnega podtalja pa tovrstnih spremljevalnih informacij povečini enostavno ni, kar sicer spet ustvari močan sentiment, le da je toliko bolj odprt za interpretacijo in v izkustvu morda toliko bolj neposreden.

 

 Y.OHASHI - ein Nebelhaftes Zimmer (Wasabi Tapes, 2016)

Prvi izmed danes obravnavanih skrivnostnih albumov, opremljen s futuristično in obenem kičasto naslovnico ter izmenično nemškimi ter japonskimi, a vedno dozdevoma nesmiselnimi naslovi, se zadržuje v počasnih ambientalnih meglicah, ki kljub zapolnjenosti z detajli ohranjajo izredno sproščeno in sproščujočo meditativnost. Komadi povečini temeljijo na postopoma razvijajočih se mehkobnih sintovskih akordih, ki gradijo resigniran lo-fi ambient, na gosto okrancljan z najrazličnejšimi nadrobno razporejenimi zvoki, ki kljub svoji pretežni nepredvidljivosti zaradi nostalgičnih asociativnosti delujejo prav prikupno. Tako se lahko prepustimo nežnim sproščujočim zvokom, a obenem angažirano spremljamo vse podrobnosti, ki se v očitni plastičnosti organsko razraščajo pred nami.

 

LE MAKEUP - Diegese (Wasabi Tapes, 2016)

Drugi pol današnje Tolpe tvori japonski producent Le Makeup, o katerem spet ne vemo praktično nič. Že od vaporwavea dalje se v internetnem podtalju tovrstna odsotnost podatkov ali preračunljive distribucije kaže kot pogosto ključen dejavnik privlačnosti teh muzik. Ob brskanju po Bandcampu namreč hito naletimo na nepregledno količino izdaj z vsega sveta, ki so jih ljudje različnih starosti in glasbenih ozadij, pogosto bolj za šalo kot zares, posneli z najrazličnejšimi produkcijskimi orodji, tako z ekstenzivno uporabo samplanja, kot tudi drugega elektronskega in klasičnega inštrumentarija. Na tak način nastaja v praksi nepregleden bazen raznolike glasbe, v veliki meri vabljiv ravno zaradi neznank, ki ga vedno obdajajo ter obenem zaradi naključnosti, katere del si, ko se kot poslušalec odločiš prisluhniti enemu izmed neštetih kmalu pozabljenih oziroma povečini spregledanih spletnih čudes. Brez dvoma bo tako tudi z danes obravnavanima albuma.

Le Makeup se na prvencu Diegese ukvarja z dovolj očitno bass klubsko matrico, h kateri pa, kot se zdi, ne pristopa zgolj z imperativom plesne funkcionalnosti, temveč tudi z željo po preprostem raziskovanju zmožnosti produkcijskih orodij. Ta se kaže skozi očitno poudarjen, po celotni zvočni shemi razprostrt, pester nabor zanimivo moduliranih zvokov. Tudi analogni drobci, kot so denimo vokalni sampli, so tu skozi produkcijski proces dodobra prežeti s patino sintetike, ki se spogleduje z vzorci izvorne klubskosti. Z njegovim odprtomiselnim pristopom se torej znotraj klubskih smernic vzpostavljajo zanimive stranpoti, očitno obtežene z zanimanjem za kontraintuitivne ritmične strukture in nekonvencionalne zvoke. Tako plošča Diegese, kot tudi pravzaprav celoten katalog Wasabi Tapes, sta zaenkrat v veliki meri le odličen kazalec izrazitega potenciala, ki ga vsebuje internetno podtalje ter z njim in tehnološkim napredkom povezana miselnost.

Vedno znova je očitno, kako zanimivi zvoki se pretakajo po globočinah interneta, kjer se brez marketinških in distribucijskih okvirjev ter brez stremenja k ugajanju glasba ustvarja zgolj iz kreativne nuje. Založba Wasabi Tapes pač nadaljuje izrazito samosvojo pot medžanrskega raziskovanja, na kateri se zdi mogoče prav karkoli.

 

Leto izdaje: 
Institucije: 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.