Samozaložba, 2018

Plošča, ki jo predstavljamo tokrat v Tolpi bumov, vsekakor na Radiu Študent ne more terjati recenzentovega navajanja plasti poglobljenega konteksta. Širom so si tu naokoli, predvsem na sceni in med publikami kakorkoli izivalnejših muzik, pridelali že dovolj močan profil, vidnost in pripoznanje, da tega tria Sama Kutina, Ane Kravanja in Iztoka Korena nimamo namena ponovno predstavljati po genealogiji zasedbe. Drugače pa je z njihovim kolegom in sodelavcem Yoshiom Machido, ki je trio Širom po tem, ko jih je spoznal z njihovo debitantsko ploščo I. (Prvi), povabil k svoji japonski založbi Amorfon in se jim kasneje pridružil tudi na umetniški rezidenci v Layerjevi hiši v Kranju, rezidenci, katere rezultat so bili med drugim tudi posnetki njihovega skupnega igranja. In prav ti so kasneje postali material za izdajo, ki jo predstavljamo tokrat.

Plošča kače čakajo modro nebo, mrzla cesta, prekmalu zame je torej plošča sodelovanja zasedbe Širom, ki tu nastopa v bolj ali manj enakem formatu, kot smo ga lahko spoznali na njihovih dosedanjih ploščah in koncertih, ter Yoshia Machide, vizualnega umetnika in glasbenika, ki tu nastopa s svojim glavnim inštrumentom - jeklenim bobnom oziroma steelpanom in, sodelovanju s Širom primerno, še drugimi, bolj ali manj drobnimi zvočili.

Yoshidov jekleni boben je vsekakor tisto, kar tokratno ploščo najjasneje razloči kot ploščo, ki se vije nekoliko izven ustaljene poti izbranega izraza zasedbe Širom. Že po nastavkih repeticije prvih taktov uvodne skladbe in naknadnih prvih naplastenih slojev postopoma pridruženih inštrumentov ter blagih, počasnih variacijah znotraj fraz je hitro jasno, da se zasedba tudi na plošči kače čakajo modro nebo, mrzla cesta, prekmalu zame trdno oklepa zastavljenega formata igranja tria Širom, ki pa je tu za stopnjo ali dve poenostavljen v smislu aranžmajev, kar v najbolj preprostem smislu pomeni, da igranje tu stoji na manj razdelanih posameznih motivih in manj premišljenih aranžmajskih premikih med posameznimi segmenti oziroma temami, priča pa smo še večji količini v njihovi glasbi tudi sicer prisotnih solističnih oziroma improviziranih vložkov, ki predvsem lebdijo na strukturah podloženih, dinamično notranje razgibanih, a monolitnih inštrumentalov. Če se še za trenutek vrnemo k Yoshiovemu jeklenemu bobnu, je precej fascinantno, kako zelo osvežen karakter ta njegov (sicer v tukajšnjih krajih v živo redko slišan) inštrument vcepi glasbi tria, posebno ko ozavestimo, s kakšno količino različnih zvočil operirajo Širom.

Ravno ti dve ugotovitvi o poenostavljenosti aranžmajske strukture in o presenetljivo presenetljivem novem inštrumentu v zvočni župi s tokratne plošče pa nas lahko pripeljeta k ozadju izraza zasedbe Širom, ki ob praktično vsesplošni hvali in stalnem zatrjevanju inovativnosti dejansko nikoli ne pokuka na površje. In to je dejstvo relativne pastiš logike njihovega početja, torej pastiša v smislu slavljenja, poveličevanja nečesa drugega, tistega drugega, ki ga poustvarjajoči izraz dejansko imitira, imitira tako, da povzema in nalaga, predvsem pa ne izumlja. Argument avtenticizma bi bil tu seveda popolnoma brezpredmeten, nikomur namreč ne gre za obrambo izvirnih jezikov in za zahtevo po inovaciji ali edinstvenosti, vsekakor pa tudi ne za očitek kulturne apropriacije ali podobnega.

Izraz, ki so ga vzredili Širom, je sicer res precej edinstven, vezan na osebne jezike vpletenih glasbenikov, na njihove zanimive in izstopajoče osebne etike in na njihove bogate glasbeniške izkušnje, pridobljene med delovanjem v različnih godbah in raznolikih skupnostih glasbenikov. A vendar gre za, če ne dobesedno, pa vseeno ilustrativno poustvarjanje specifičnih ljudskih izrazov, kot se je v eni nedavnih Tolp bumov izrazila sodelavka Radia Študent. Takšna intezivna ilustrativnost na plošči kače čakajo modro nebo, mrzla cesta, prekmalu zame močno izstopi tudi ob grajenju inštrumentalnih motivov, torej ne le v smislu poustvarjanja izraza, temveč tudi v smislu metaforične vsebine specifične zvočne gradnje. Tak je denimo že omenjen resnično daljnosežen vtis, ki ga pusti zvok jeklenega bobna, kulturno izjemno močno zaznamovan zvok, ki asociativno deluje primerljivo irskim dudam ali čemu podobnemu. S podobno učinkovito metaforično zvočno vsebino se srečamo tudi denimo na zadnjem posnetku s plošče, ki s pospeševanjem ritmiziranih tolkalskih motivov izzove vtis pospešujoče lokomotive. Takšnih motivov smo denimo v primeru igranja Sama Kutina, predvsem z njegovim hurdy gurdyjem ozvočenim z bobni in vzmetmi, že vajeni, pa vendar je v drugih kontekstih takšna uporaba običajno vstavljena v precej bolj specifični funkciji kompozicije ali presenetljivega improviziranega momenta, tu pa tak poseg odigra veliko medlejšo pobudo stopnjevanja minimalistično, jamsessionovsko zastavljene repetitivne kompozicije oziroma strukturirane minimalistične improvizacije.

S takšno opisano ilustrativno funkcijo številih prijemov glasbenega izraza Širom pa se dejansko v veliki meri izgubijo motivi za raziskovanje, inovacijo oziroma predvsem družbeno angažirano radikalni motivi, kakršne bi nekateri želeli slediti v delovanju glasbenikov, ki so na drugih področjih lahko smiselno predstavljeni kot alternative uvedenim, postanim rešitvam, ki krojijo prevladujoče družbene realnosti. V delovanju in glasbi zasedbe Širom moramo torej slediti tudi določeni funkciji obrti, ki je vse prej kot pogoj njihove scene in njihovih siceršnjih zasebnih glasbenih jezikov.

Tudi plošča kače čakajo modro nebo, mrzla cesta, prekmalu zame je torej Širom, tokrat v sodelovanju, vseeno pa Širom, ki bo ponovno navdušil vsakdanje uho ljubitelja alternativnih muzik, morda zavoljo nekoliko poenostavljene artikulacije - celo še toliko bolj. Nikakor pa ne gre več brez opozorila, ki bi njihov izraz vsaj deloma umestil tudi izven polja drznosti, ki je vključene glasbenike zaznamovala ob njihovem drugem, včasih bolj mladostniškem, včasih samo bolj idealističnem, včasih pa zgolj manj tržno ambicioznem delu, pa četudi je trg plitek. Vsekakor s tem ni nič narobe, glasba se na tem svetu igra v številne pozitivne namene in namen Širom je objektivno vrednostno popolnoma enakovreden vsakemu drugemu. Dobro je le, da je opozorilo izrečeno.